Verjamete, da sem preživel skoraj trideset in ne poskusil te Japonske dobrote? Kar sram me je … posebej sedaj, ko vem kaj sem zamujal ves ta čas.
In to brez nekega posebnega razloga, ko bolje pomislim. V rani mladosti je bila najbolj podobna sušiju mamina sarma. V prehodnem svojeglavem najstništvu pa sem bel riž poniževal kot zgolj predelan ogljikov hidrat, zatorej »nezdravo« živilo.
Ampak, živiš in se učiš, hvala bogu. In hvala Japoncem za suši!
Obisk njihove tipične restavracije je vsekakor vreden, že zaradi ambienta in kulturnega doživetja. Je pa (vsaj zame) to obisk, ki ga moram opraviti sit, saj se tam vedno v dilemi, ali bom ostal lačen, ali »suh« (beri: naročil bom 3 porcije in plačal »kot žuti«).
Tako sem se navadil pripraviti suši kar sam. Najraje v krogu družine, ko si domislimo nešteto vrst in potem »pikamo«, kakor se nam zalušta.
Ideje in napotki:
– Riž »za suši«, ki ga pod takšno oznako prodajajo v trgovinah, je pogosto precenjen in praviloma enak navadnemu belemu rižu za rižote (Arborio). Slednji postane prav enako »pocast«, preverjeno in je skoraj enkrat cenejši.
– Skuhajte ga, kolikor želite (150 g proizvede približno 3-4 rolc’e), v razmerju 1:3 (1 šalica riža: 3 šalice vode), v slani vodi in še toplemu dodajte rižev kis (1 žlica na 50 g riža). Pustite, da se popolnoma ohladi in sprime. To je najbolje opraviti večer prej in riž pospraviti v hladilnik. Tako boste dobili še nekaj posebnih koristi odpornega škroba.
– Dobro tretjino nori alge nadevajte z rižem, dodajte poljubno zelenjavo (rezine paprike, palčke korenčka, mlada čebul’ca, košček avokada in seveda, sveža kumarica). Ribo, kot je tuna, oslič, kozice, losos, idr. lahko dodate že v nadev, ali to prihranite za prilogo posebej oz. povrh. Algo čvrsto zavijte v obliko koluta ali kocke.
– Tako pripravljene role lahko skladiščite »na lager« v hladilniku in jih postrežete k najrazličnejšim jedem, tudi mesnim, ali jajčnim. Kje pa piše, da mora biti poleg le dimljen losos ali tuna. Saj je vaš suši, preklemano. Lahko ga jeste kakor vam paše 🙂
– Najbolj znane priloge so japonski hren – wasabi, sojina omaka – tamari in različna vložena (kisla) zelenjava, kot so ingverjevi lističi. Hren si pri nas pripravimo kar sami, sicer ni japonski wasabi, je pa domači, vložen v jabolčnem kisu in oljčnem olju ter se še kako lepo poda poleg. Tudi ingverjevih lističev ne rabite iskati. »Impro sušiju« dodajte koščke vložene rdeče pese ali drugo ljubo kislo zelenjavo. Kar se omak tiče je dober tamari skoraj nuja, vseeno pa ga sam najraje pomešam, ali celo nadomestim s kokosovo omako (coconut aminos), ki je po okusu zelo podobna, le manj slana.
Gremo, akcija! Pripravite svojo verzijo, pošljite fotko in predlagajte še kakšno idejo, ki se vam utrne 🙂
Mario Sambolec, dr. Feelgood
[email protected]
Okra v obari s korenčkom in divjačino