Katerim izobraževanjem o prehrani se je smiselno izogniti?

Facebook ve kdo sem. Zato mi prijazno pošilja povabila na različne tečaje, licence in izobraževanja, ki so povezana s prehrano.

Hvala mu. Včasih pride prav. Tudi tako, da me navdihne z idejo o čem pisati. Kar sledi ne bo mimogrede in ne bežno, nepomembno, nekaj, kar bi smeli pomesti pod preprogo, ki je zgodovina objav. Opozoril bom na pasti, ki prežijo na vse, nepristranskega znanja o prehrani željne, in predlagal način kako se jim izogniti. Pasti nosijo naslednja imena:

• Low-carb coach.
• Vegan nutrition course.
• Plant based dietitian.
• Carnivore nutrition consultants.
• Nutrigenomics.
• Paleo nutritionist diploma.
• Keto coach.
• LCHF dietitian.

Predavatelji, učitelji, strokovnjaki, … vsi v vlogi podajalca znanja o prehrani, naj bi se otepali pristranski kot hudič križa, ne se z njo celo opisovali. Kaj mislite, kakšno stališče bodo imeli do ogljikovih hidratov v keto, low carb (LCHF) taboru? Ali do živalskih virov prehrane zagovorniki pretežno ali izključno rastlinojedstva?

Kaj sledi? Se bodo lahko študenti biologije v bodoče vpisali na posebne šole, kjer učijo, da je Zemlja ravna, ker tako verjamejo? Ali fiziki; se bodo ločili na tiste, ki se strinjajo z Newtonovimi zakoni in tiste, ki čutijo gravitacijo drugače? Morda dobimo nekoč šole za zdravnike, ki so proti cepivom.

Resnice ne moreš izbrati. Prehrana ni religija, kjer se lahko odločiš v kaj verjeti in po možnosti v to prepričuješ druge. Prehrana je znanost in ima kot taka svoj set zakonitosti, ki so univerzalne in neodvisne od interpretacije posameznika.

Lahko se odločiš, da ne boš jedel živalskih izdelkov, sladkorja in škroba, mleka in mlečnih izdelkov, sledil krvnim skupinam, ločeval živila ali upošteval ajurvedske principe. Lahko se odločiš karkoli želiš, vendar ne moreš zaradi tega prilagoditi resnice po svoji volji.

Preberi več:
– Ima res vsakdo pravico do mnenja o prehrani?

Ne moreš učiti drugih, da ogljikovi hidrati redijo, ker povzdignejo inzulin. Ne moreš reči, da meso povzroča raka. Ne moreš si izmisliti, da je brokoli dober vir beljakovin. Ne moreš trditi, da je mleko samo za teličke in zakisa. Ne moreš reči, da določena živila niso ok zgolj zato, ker nam niso blizu. Ne moreš učiti, da zdrava prehrana pomeni »petkrat na dan in večkrat po malo«. Ne moreš svariti, da so nekalorična sladila škodljiva, ker so nenaravna.

Ne moreš. Ker ni res. Lahko pa tako misliš.

Kot lahko sami izbiramo svoja oblačila se lahko sami odločamo o svoji prehrani. Če je nekomu všeč znamka A, super, a to še ne pomeni, da je znamka B zanič, niti bi smel tako trditi.

Vidiš, kje je razlika?

Obstaja meja med prepričanji, med tem kaj mislimo (in ocenjujemo, kot dobro za nas) ter napotki drugim ali informacijami, ki jih pošiljamo v eter.

Študentje prehrane se ujamejo v past, ki na njih preži v obliki nekritičnega in neznanstvenega izbiranja zgolj tistih informacij, ki podpirajo njihova stališča.

Vsi, ki znanje o prehrani podajamo, pa bi morali ostati nepristranski do različnih prehranskih pristopov in o njih svetovati skladno s cilji, željami in potrebami ljudi, ki se nam odločijo zaupati in ne obratno – nastaviti svoje najljubše sito, ga reklamirati kot najboljše in za vse primerno ter potiskati druge skozenj.

MARIO SAMBOLEC

Preberite več:
– Odprto pismo dietetikom.

---