Sladkorni blues – ocena filma

Blues. Glasbeni žanr z elementi duhovnosti, katerega pogojujejo čustva, pesmi pa so zavite v obliko avtorjevih pripovedk.

Sugar Blues. Knjiga Williama Duftya iz leta 1975 v kateri, kot eden izmed prvih, glasneje opozarja na negativne zdravstvene implikacije uživanja sladkorja in pasti moderne prehranske industrije, ki sladkor podtika vsepovsod, z namenom “povzročanja odvisnosti” in ustvarjanja dobička na račun ljudskega zdravja.

Sladkorni blues. Dokumentarni film Andree Culkove, ki temelji na predpostavkah iz Duftyeve knjige, vendar jih interpretira kot češki izvajalec bluesa – zavito v pripovedko lastnega življenja in prepričanja. 

Culkova ima prav. Sladkor je velik problem naše družbe in si zasluži svarilo, kljub temu pa ni hudičevo seme, kot bi se ga rado predstavilo – samostojen krivec za vse naše težave.

Preberite več:
– Je za vse kriv cuker?

V filmu je to zelo glasno in predstavljeno skozi prizmo osebne izpovedi matere, ki se bori za zdravje svoje družine. Režiserka med tretjo nosečnostjo in po desetletja dolgi “odvisnosti” od sladkorja, pridobi sladkorno bolezen, kar jo prebudi do točke osebne revolucije. Odloči se na čelo svoje družine prilepiti oznako »sugar free« in iz svojega stanovanja pomeče proč ves predelan »junk«, ki so ga vajeni jesti.

Do te točke je sporočilo filma podprto s strani različnih strokovnjakov (in ene, za moje pojme anonimne pop ikone), ki združeno govorijo o nevarnostih sladkorja v sodavicah, čokoladicah in drugi podobno predelani hrani ter prisotnost takšnih živil poskusijo povezati z zdravstvenimi težavami zarodka in hiperaktivnostjo pri otrocih.

Do tu je obtožba (predelanega) sladkorja še vedno razumna in predstavljam si, da bi nekdo, ki redno uživa sladke gazirane pijače, resno razmislil o vsaj katerem izmed vseh predstavljenih negativnih učinkih na svoje zdravje.

Preberite več:
– Kaj pa fruktoza?

V drugi polovici filma začne dišati po jedeh iz vegetarijanske kuhinje, ki jo Culkova predstavi, kot edino, tako rekoč »zdravo« izbiro. Svoje stališče podpre s podobno mislečimi zagovorniki izključno rastlinske prehrane in med vrsticami podtakne enačaj med sladkorjem na eni ter živili živalskega izvora (mesom in mlečnimi izdelki) na drugi strani. Od tu dalje postaja »vegi blues« v filmu vse glasnejši.

Preberite več:
– 5 resnic o (rdečem) mesu?
– Kaj pa mleko?

Ne razumite narobe, prav ničesar nimam proti vegetarijanski prehrani – ta pri (skoraj) vsakem mojem obroku predstavlja (zelenjava) vsaj tretjino krožnika – in prav gotovo podpiram možnost, da se lahko vsak odloči jesti kakor želi.

 

Vendar ne na račun neosnovanega blatenja drugih naravnih živil zgolj iz osebnih razlogov. In, ko govorimo o naravnih živilih živalskega izvora, bo blatenje vedno neosnovano, saj ne dokazi ne zdrav razum v nikakršnem verodostojnem obsegu ne pričajo o neprimernosti živalske hrane za človeka.

Preberite več:
– Psevdoznanost.
– Nasičene maščobe in holesterol.
– Problem zmanipuliranih študij.

Definicija psevdoznanosti

Naravni viri živalske hrane (jajca, jetra, sardele, …) so objektivno boljši viri določenih hranil (vitamini A, D, K, cink, omega 3, železo) od rastlinskih živil.

Podobno sporno in za nekoga prej škodljivo, kot koristno, bi bilo recimo trditi, da je zelenjava ničvredna tolažilna nagrada narave v trenutkih revščine in jo pod pogojem dovolj maščob in beljakovin v prehrani lahko enostavno izpustimo. Ampak to je že tema za drugačen prispevek.

Preberi več:
– Kaj so esencialna hranila in kje jih najdemo?
– Poziv ZA hranilno vrednost.

Vrnimo se k filmu. Se pravi, predelan sladkor izločimo, kar je vedno pametna izbira in ga nadomestimo s čim? Ničesar živalskega nam torej ni dopuščeno, zato izberemo cel kup rastlin, žit in sadja.

Ok, to je plus, ker gre naposled le za naravno hrano, v nasprotju s predelano v ponudbi verig “hitrih” restavracij. Vendar, na eni strani svarimo pred škodljivostjo Coca Cole, na drugi pa kuhamo pekmez (marmelado), ki ga sladimo z agavinim sirupom in dajemo otrokom.

Preberi več:
– Kaj pa fruktoza?
– Kaj je zdrava hrana in kako je dati več na krožnik svojega otroka?

V filmu se jasno in pravilno izpostavi, da sladkor ne bi smel imeti mesta v prehrani sladkornega bolnika, ampak zanemari dejstvo, da je v takšnem primeru za bolnika tudi naravno prisoten sladkor lahko potencialen problem. V zameno in rešitev pred sladkorjem se ponudi različne sirupe in druga “naravna” sladila. To je podobno, kot bi alkoholiku, čigar najljubša izbira je viski, raje natočili štamprle šnopsa.

Preberi več:
– So naravna sladila res vedno boljša izbira?

Dvorezni meč je ta film. Upam, da nepravična demonizacija živalskih virov prehrane in selektivna – vegi – pristranskost ne utiša sicer pozitivnega sporočila filma.

 

Mario Sambolec, dr. Feelgood
[email protected]