Sicer nisem poznavalec na področju zgodovine in izvorov tradicionalne italjanske kuhinje, ampak bi kljub temu stavil, da pica v osnovi NI zamišljena kot tekmovanje v disciplini “kako spraviti čim več odvečne energije na čim manjši košček testa”. Nadevano testo, ki ga v priljubljeni spačeni različici opisujejo pridevniki kot sta “redilno” ali “nezdravo”, je bilo na začetku najbrž povsem spodobna in “kulturna” jed. Pošastni zmazek z maščobo prepojenega škroba, po katerem se počutite kot nabito polna blokovska kanta za biološke odpadke, je povsem nova “nadgradnja”.

Tradicionalno pico si predstavljam kot dobro hrano, mešanico med skromnim in okusnim, preprosto in prefinjeno hkrati. Povsem možno, da se motim. Če se najde kak pica strokovnjak, naj me kar popravi. Čeprav, to niti ni pomembno. Neglede na to, kaj so imeli v mislih prvi osnovalci pice, sta “skromno-okusno” in “preprosto-prefinjeno” temeljni ideji, ki sta porodili recept za zelo kulturno Feelgood pico v 5 korakih. Okusno in hranljivo, takšno, ki nahrani telo in dušo.

Poleg skrbno izbranih sestavin pripravite še lepo rezino zdrave pameti in ščepec dveh zelo posebnih začimb; preprostosti in zmernosti.

5 korakov do Feelgood pice

1. korak: NE KOMPLICIRAJTE S TESTOM

Testo je – z izjemo zelenjavnih nadevov – ponavadi najmanj energijsko bogat (kaloričen) del pice.

Vem, povsem ste šokirani – testo so poredni ogljikovi hidrati, ki so BAJE super redilni. Naj vas pomirim, v tem hidratofobičnem žlobudranju ni resnice.

Testo za pico ima dve sestavini: nekaj žlic moke in precej VODE (plus sol in po želji še pljunek olja, da se lažje razvleče). Še ena pretresljiva novica; navadna moka že sama po sebi ni energijsko bogata, za testo ji dodamo še precej vode. Vse skupaj torej nič od nič.

Če bi želeli testo narediti zares redilno, potem svetujem uporabo “alternativ” iz oreščkov, na primer mandljevo moko, ki bo po hitrem postopku podvojila energijsko vsebnost testa.

Poleg tega, PICA JE TESTO. NADEVANO TESTO, ki se tradicionalno dela iz škrobnate moke. Če uporabimo nekaj drugega, se potem temu sploh lahko reče pica? Da ni slučajno “pica brez škroba” kot “šunka brez mesa”?

2. korak: UPORABITE DOBRO TESTO

Predlagam dve možnosti:

(a) NAREDITE TESTO SAMI: Uporabite moko s karakterjem – polnovredno. Lahko je pšenična, lahko je ajdova, ovsena, ržena ali mešanica večih vrst. Naredite kvašeno ali kislo, lahko se poigrate z nevzhajanim. Možnosti je nešteto. Konec koncev pice ne jeste pogosto – tudi, če uporabite belo moko, ne bo nihče umrl zaradi tega.

(b) NABAVITE TESTO PRI MOJSTRU: Na sliki je kislo pirino testo – takšno kot za sourdough pirin kruh – ki nam ga je pripravil mojster Risto (artisanska pekarna Art Bread). Če bi rekel, da je bilo zgolj okusno, bi mu naredil krivico. Bilo je spektakularno. Hrustljavo, pravo pica testo, ampak značilnega “rustikalnega” okusa. Preprosto in prefinjeno!

3. korak: NAREDITE TANKO TESTO

Zato, ker ima pica tanko testo.

Za dva prsta debelo testo zna hitro postati “težko” in “redilno”, še posebno če ga potem po vrhu naložimo z velikim kupom maščobe … kar nas pripelje do naslednje točke:

4. korak: NADEVE IZBERETE PREMIŠLJENO

Kulturna pico se dela po načelu “manj je več”.

(a) SIR: Realno je sir tisti, ki naredi razliko med pošastno pico in kulturno pico. Niti pri restavracijski pici težava NI samo testo, ampak testo in “LITER” OLJA iz raznoraznih nepotrebnih nadevov.

200 gramov polnomastnega sira prispeva maščobe za pol dnevnega energijskega vnosa manjše osebe. Na kakšni “dobro obloženi” karikaturi pice se hitro znajde vsaj toliko ali še več sira.

Sir lahko brez velikih izgub v okusnosti in izkušnji uporabite na varčen način. Na fotografiranih picah (pripeta spodaj) je malo več kot 100 gramov sira. SKUPAJ dobrih 100 gramov, NA OBEH. Nihče se ni pritoževal. Pica res ne potrebuje glomaznih količin sira.

(b) BELJAKOVINE: Isto kot za sir, velja za razne “zlepljene” šunke, mastne slanine, oljnate omake in podobne čirulečarule. Kar kulturna pica potrebuje je dober kos beljakovin, ki jo uravnoteži in naredi nasitno – kar kulturna pica NE potrebuje so dodatne kalorije v obliki masti in olj.

Dobra izbira beljakovin so: tuna v lastnem soku, morski sadeži, lepe rezine pršuta ali druge suhe mesnine, mleta govedina ali nekaj podobnega v “bolj pustem stilu”.

(b) ZELENJAVA: Še nekaj kar kulturni pici ne sme manjkati je drugi temelj dobre prehrane; zelenjava s svojimi vlakninami, minerali in vsemi ostalimi koristmi. Tukaj si lahko date duška.

Poleg pelatov uporabite raznovrstne začimbe, papriko, feferone, sušeni paradižnik, čebulo, gobe, bučke, jajčevce itd. Občutljive liste, kot sta na primer rukola in bazilika, dodajte čisto na koncu, po tem ko pico vzamete iz pekača.

(c) ČEŠNJA NA VRHU TORTE: Kulturno pico na koncu zaokrožimo s “kulturno porcijo” nekega “finega živila”: oliv, fižola, koruze, ananasa, avokada, staranega sira, suhe mesnine, suhega sadja itd. Ne mešamo vse povprek, ampak ostanemo kulturni, izberemo eno ali dve, mogoče tri. Samo toliko, “da zadiši” je povsem dovolj, da naredi razliko in bistveno izboljša izkušnjo. Povrhu gre dobro tudi kakšno jajce, malo čvrstega ali grškega jogurta, žlička smetane itd.

5. korak: PRIPRAVITE IN UŽIVAJTE JO V DOBRI DRUŽBI

Prisežem, da pica za eno osebo ni niti približno tako slastna kot pica za več oseb.

To je sicer samo moja domneva, ampak resno se mi zdi, da je izkušnja tista, ki “naredi ali zlomi” pico. Zato nihče ne je pice sam. Če pa že, stavim, da ne uživa niti pol toliko, kot ko si jo privošči v družbi.

Pica je ponavadi vezana za nek družabni dogodek, in predvidevam, da je to tudi eden izmed glavnih razlogov za njeno priljubljenost. Ja, pica je načeloma že v osnovi precej okusna, ampak družabni dogodek ji doda nekaj posebnega – in obratno okusna pica obogati družabni dogodek. V naših glavah eno potencira drugo, zato imamo pico vedno v tako dobrem spominu.

Poleg tega gre za “priložnostno jed”. Velik del njenega čara je tudi v tem, da v njej ne uživamo vsak dan, ampak precej poredko, ob posebnih in družabnih priložnostih. Pica deluje po podobnem principu kot kinder jajček – čokolada je že OK, ampak izkušnja in pričakovanje naredita razliko med kinder jajček čokolado in navadno čokolado.

Medtem je domača peka pice vse to še na kvadrat. Ker pice najbrž ne jeste (vsaj upam, da ne) vsak dan, predlagam, da iz priložnosti naredite “praznik”. Načrtujte, zberite ekipo in jo pripravite doma, v družbi, igrajte se in eksperimentirajte z raznimi kombinacijami. Stavim, da bo izkušnja stokrat lepša, kot če bi vam pico spekel neznani picopek. In to tudi, če pica ne bo “takšna kot v piceriji” in tudi, če se vam malo ponesreči (na primer, ko se vam peki papir zapeče na testo – resnična zgodba).

Primera Feelgood pice: S tuno in Rustikalna

SESTAVINE:

Osnova:

1 kilogram (po 500 gramov za eno) naravno vzhajanega kislega pirinega testa (artisanska pekarna Art Bread),

400 gramov pelatov,

poljubna mešanica začimb za pico,

125 g mocarele,

dve pesti šampinjonov.

(a) Pica s tuno:

velika konzerva tune v lastnem soku,

čebula,

paprika,

olive,

bazilika.

(b) Rustikalna pica:

par rezin pršuta (okoli 60 gramov),

origano,

rukola.

POSTOPEK:

(1) Uporabite pekač s prevleko proti sprijemanju, silikonsko podlago za peko, ali peki papir (opozorilo: če uporabljate peki papir pico NE dovolite, da se “usede” nanj – takoj ko je pripravljena, v pečico z njo! Sicer se zna sprijeti. Močno.),

(2) testo razvaljate zelo na tanko,

(2) pelate zmečkate z vilico, dodate mešanico začimb in sol, nato zmes nadevate na testo

(3) dodate beljakovinske in zelenjavne nadeve (razen pršuta in podobnih zadev, ki pridejo po vrhu),

(4) razporedite sir,

(5) v močno ogreti pečici pečete samo toliko, da testo postane hrustljavo,

(6) vzamete iz pečice, po vrhu obložite z zelišči,

(7) uživate.

Naša pica je bila tako zelo kulturna, da smo imeli po DVEH “prostora” še za sladico. Slika sladice na žalost ne obstaja. Zaradi izjemno dišečih “pumpkin spice” začimb v kombinaciji z aromo vanilije in limonine lupine vmešane v sladko skuto in sladki krompir, nam slikanje ni padlo niti na kraj pameti. Na srečo imamo recept, TUKAJ.