Lahko res samo “poslušam svoje telo”, da se bom prehranjeval dobro, bil aktiven, zdrav, čil in vitek in uspešen in vse česar si želim?

Ne in ne. Nehajte s tem.

Za svet v katerem živimo je to neuporaben nasvet.

Želja po kalorično in lahko dostopni hrani – junk foodu, saldicah in prigrizkih, če želite – je biološko programirana.

Gre za prvinski nagon, ki izvira iz najbolj globokih, živalskih predelov možganov.

Ljudje smo evolucijsko prilagojeni na življenje pomanjkanja. Brez krofov, čokolad, piškotov, slano-mastno-sladkih prigrizkov, hitre hrane in TV-večerij. Brez 24/7 odprtih pekarn, kebabov, burekov, fast-food lokalov, petrolov in samopostrežb. Celo brez hladilnikov, mikrovalovnih pečic, štedilnikov, mikserjev, blenderjev in sokovnikov.

Milijone let človeškega razvoja je želja po vsem čimbolj sladkem, mastnem, slanem in hrustljavem koristila preživetju in reprodukciji. Kalorična živila so bila neverjetna redkost – vsako priložnost je bilo potrebno izkoristiti, brez pretirane porabe energije in pogosto prekomerno.

Človeško telo “želi” nabrati in obdržati karseda veliko zalogo energije.

Možgani vedno naredijo (podzavestno) kalkulacijo. Privlačnost nekega živila določijo z razliko med (a) “ceno” in (b) “vrednostjo” živila.

Zanima jih (a) koliko energije (kalorij) bo živilo prineslo, minus (b) koliko energije bo potrebno porabiti, da živilo pridobimo, vse skupaj deljeno (c) koliko časa in truda bo zahtevalo.

Prepuščeni nagonom vedno izberemo tisto, kar na koncu prinese največjo vsoto energije.

Predstavljam miselni eksperiment z dvema izbirama:

Vso srečo s “poslušanjem svojega telesa”. Vsak, ki v tej situaciji izbere št. 2, naredi to zavestno in z razlogom.

Živiš na afriški savani, arktiki, ali v tropskem pragozdu? Izvoli, poslušaj svoje telo.

Antropološke študije opisujejo primere skupin nabiralcev-lovcev, ki se »na kraju nesreče« nažre mastnega prasca ali oropa čebelnjak in pogoltne litre medu na enkrat. Po tem so nekaj ur onesposobljeni od slabosti. Najbrž se nas kar nekaj poistoveti z opisanim – za večino je to klasičen in “naraven” zaključek situacije, ki kombinira veliko kalorične hrane s “poslušanjem svojega telesa”.

V neindustrializiranem svetu so priložnosti za prenajedanje izjemno redki prazniki. Ne glede na to kako močna je želja po mastnem in sladkem, so končni rezultati “poslušanja svojega telesa” največkrat meso, ribe, jajca, sadje, gomolji, zelenjava, tu in tam mogoče kak orešček in žitarica. Vse to v omejenih in primernih količinah, včasih več in večinoma manj. Svoje doda še divje okolje, ki vzpodbuja veliko gibanja – za vse omenjeno je treba bodisi prehoditi kilometre, plezati po drevesih ali izkopati globoko luknjo. Na koncu zadeva izpade zelo solidno.

V sodobnem okolju, drugačna pesem. Nikar ne poslušaj svojega telesa. Zaveži mu usta in ga zapri v klet.

Na vsakem vogalu so na voljo super-okusni, kalorično nabiti, procesirani in junk izdelki.

Živilska industrija pravzaprav tekmuje v ustvarjanju konkokcij, ki najmočneje sprožijo prenajedanje. Energija je tako zelo dostopna, da lahko samo v nekaj trenutkih popijem energije dovolj za dva dni skupaj.

Gibanje je odvečno, skoraj nepotrebno. Nič hudega mi ne bo niti, če poženem korenine pred računalnikom. Večino potrebščin si lahko pustim dostaviti dobesedno “k riti”.

Vem, »poslušaj svoje telo« se sliši razsvetljeno in idilično. Lahko se strinjamo, da bi bilo super enostavno preklopiti na “avtopilota” in samo “poslušati svoje telo”. Ko rečem “moraš poslušati svoje telo” se sicer res počutim kot pravi prehranski guru. Ampak v resnici izpadem navaden bumbar, ker je ta “nasvet” brezvezen in nekoristen.

V sodobnem okolju je poslušanje svojega telesa pravzaprav popoln recept za prenajedanje, pridobivanje odvečne maščobe, debelost in na koncu še razvoj neke poljubne kronične bolezni.

Dokazi o neuporabnosti nasveta “poslušaj svoje telo” ležijo (skoraj dobesedno) vsepovsod okoli.

Naraščajoči delež predebelih in bolnih počne natanko to; vsak dan poslušajo svoje telo, ki jim pravi naj uživajo čim več kalorične hrani in se gibajo čim manj*.

*dopuščam izjemne primere posameznikov z zelo robustnimi mehanizmi vzdrževanja energijskega ravnovesja, ki jih ne more načeti niti najbolj kaloričen in okusen koktejl na svetu – saj poznate koga, ki “lahko poje vse, pa se ne more zrediti”..

Uspeh je v premišljenem razvoju veščin in navad.

Na prehranskem področju do želenih ciljev v veliki večini primerov vodijo sposobnosti:

1. poznavanja lastnih prehranskih potreb,
2. izbire ustreznih živil,
3. kontrole porcij,
4. prilagoditve okolja, itd.

Moj nasvet je precej manj seksi. Nedvomno. Zahteva bistven vložek, predvsem časa in truda.

Potrebujete jedilnik?

Pridobili boste potrebno znanje in orodja, s katerimi boste sposobni sami pisati svoje jedilnike. Sedaj in v bodoče, doma, za družino ali v primeru prehrane zunaj. Pri pripravi jedilnika upoštevamo vaše obstoječe prehranske navade in življenjski slog ter na podlagi tega svetujemo o prilagoditvah.

Zanima me jedilnik

.

Ampak ali ni tako z vsako veščino, v kateri želite “biti dobri”? Voziti kolo, govoriti tuji jezik, polagati ploščice, štrikati, vrtnariti, igrati nogomet ali kitaro itd.

Višje kot so ambicije vezane na veščino in bolj zapleteno kot je okolje v katerem se izvaja, več bo potrebno vložiti za uspeh.

Brcati košarko vsak drugi vikend na šolskem igrišču? OK, poslušaj svoje telo.

Osvojiti zlato kolajno na olimpijskih igrah? Samo s poslušanjem svojega telesa se to ne bo zgodilo.

Podobno velja pri prehrani in gibanju. Koliko zavestnega truda in časa, ter neredko tudi denarja boste morali vložiti? Odvisno od tega kako močno želite odstopati od klavrnega in bolnega povprečja, ki samo “posluša svoje telo”.

Preberite več:
– Trije najbolj neuporabni prehranski nasveti.