Res je, da prehranska dopolnila lahko vsebujejo težke kovine in druge t.i. ksenobiotike (telesu tuje snovi).
V precejšnjem deležu dopolnil se znajdejo “zaznane vrednosti” svinca, živega srebra, kadmija, arzena – ksenobiotičnih kovin z dokazanimi toksičnimi učinki na vse telesne sisteme [1].
Neodvisna analiza Clean Label Project je letos (2018) testirala 134 najbolj prodajani beljakovin v prahu na Amazon.com [2].
- 70 % je vsebovalo zaznane vrednosti svinca,
- 74% je vsebovalo zaznane vrednosti kadmija,
- 55% je vsebovalo zaznane vrednosti BPA.
Zveni zaskrbljujoče … ampak nikar ne spreglejmo celega gozda zato, ker smo zapičili pogled na eno drevo. Poglejmo kako zares nevarna so prehranska dopolnila zaradi težkih kovin in ksenobiotikov.
Onesnaževalci so v sodobnem življenju vseprisotni.
Vir težkih kovin in ksenobiotikov je tudi vrsta povsem običajnih živil in cel kup različnih dejavnikov življenjskega okolja je vir onesnaževalcev [3, 4].
- vir kadmija so tudi jagode in vrsta drugih sadežev katerih pridelava zahteva uporabo gnojil ali kemičnih sredstev,
- vir živega srebra je med drugim morska hrana,
- vir svinca je vdihani zrak na sprehodu ob dunajski cesti,
- vir BPA in njenih včasih še bolj škodljivih sorodnic (BPS) je praktično vsak tretji živilski izdelek in vsaka druga življenjska potrebščina.
Vir onesnaževalcev v prehranskih dopolnilih niso prehranska dopolnila.
Ironično, glavni viri težkih kovin v prehranskih dopolnilih po navadi sploh niso osnovne sestavine, ampak dodana živila in sestavine.
Na primer: kakav je vir kadmija in riž vir arzena [5, 6]. Upal bi staviti, da vsebuje s kakavom posipan rižev zdrob več kadmija in arzena kot povprečen beljakovinski šejk.
“Odmerek naredi strup.”
Neodvisna analiza Labdoor, ki testira 81 izmed najbolj prodajanih beljakovin v prahu v ZDA je zaključila, da so količine “težkokovinskih onesnaževalcev” v vseh izdelkih zanemarljivo majhne in zdravju neškodljive [7]. Tudi analiza ConsumerLab je prišla do podobnih ugotovitev, z zgolj enim izdelkom, ki je vseboval povišano vrednost kadmija [8].
Zaključek: Težke kovine in ksenobitiki iz prehranskih dopolnil najbrž niso problem (dokler ni dopolnilo zares kontaminirano z izjemno visokimi vrednostmi).
V večini primerov bo “prispevek” težkih kovin in ksenobiotikov prehranskih dopolnil najbrž minimalen. Povsem običajna živila pogosto vsebujejo večje vrednosti težkih kovin. “Zaznana vrednost” tega ali onega onesnaževalca bo skoraj vedno prisotna tudi, če ne uživamo prehranskih dopolnil.
Problem težkih kovin ni problem prehranskih dopolnil ampak problem živilske industrije na splošno. Živila sumljivega izvora in porekla niso v nič manjši nevarnosti za kontaminacijo kot sumljiva prehranska dopolnila.
Prispevek »onesnaževalcev« iz prehrane je v primerjavi z ostalimi viri relativno majhen. “Zaznane vrednosti” so po navadi tako nizke, da so z vidika zdravja skoraj popolnoma zanemarljive. Poleg tega so onesnažena živila samo pljunek v morje, ko jih postavimo v kontekst. Veliko več težkih kovin in ksenobiotikov v povprečju vnesemo z uporabo kemičnih sredstev, detergentov in parfumov, izdelkov za osebno higieno, plastičnih in kovinskih embalaž, onesnaženim zrakom, vodo iz javnega vodovoda, kajenjem, pitjem alkohola, itd.
Dokler je skupen vnos onesnaževalcev dovolj nizek zaradi tega ni potrebno pretirano skrbeti – vplivi na zdravje bodo večinoma zanemarljivi. To ne zahteva nobene posebne znanosti, zgolj:
- Večino dela opravimo z izbiro prehrane, ki temelji na manj predelanih in kakovostnih živilih.
- Se izogibamo precej bolj nevarnim okoljskim onesnaževalcem (kemična sredstva, oporečne embalaže, onesnaženje okolja, …)
- Za plus točke lahko dajemo prednost domačim/lokalnim/bio/eko živilom.
Priporočila za zajezitev vnosa težkih kovin iz prehranskih dopolnil
V pomoč so neodvisne analize Clean Label Project, Labdoor in ConsumerLab, ter upoštevanje naslednjih načel za kakovostno izbiro živil in dopolnil:
- Clean Label Project za beljakovine v prahu ugotavlja, da so po načelu najbolj “čiste” jajčne beljakovine, sledijo jim sirotkine in kazein. Daleč najbolj “umazane” so rastlinske beljakovine – celo certificirane organske, ki se sicer odrežejo malo bolje od konvencionalno pridelanih [2].
- Certificirani organski izdelki oz. s podobno prakso bolj “čiste” pridelave bodo najbrž vsebovali manj onesnaževalcev (čeprav to ni vedno pravilo).
- Izdelki iz temeljiteje nadzorovanega trga (na primer Zahodne Evrope) najverjetneje vsebujejo manj onesnaževalcev. Še posebno v primerjavi z azijskimi (recimo Kitajska) ali ameriškimi, pri katerih je neoporečnost precej manj gotova zaradi “sproščenih” pogojev pridelave in predelave.
