Kaj pa vaflji?

Poznate te hrustljave krog’ce, ki so pogosto pakirani po ducat? Ime jim je riževi, koruzni, pirini, ajdovi, … in se pišejo vaflji.

Slišijo tudi na vzdevek stiropor.

Pogosto je vprašanje kaj menim o njih: So le »cuker« v preobleki, ki bo povzdignil krvni sladkor zaradi visokega glikemičnega indeksa? Je strah in trepet pred njimi upravičen, ker vsebujejo domnevno visoke koncentracije arzena?

Sledeč je najkrajši možen odgovor, ki ga nosim s seboj za primere poizvedovanj o tem kako »zdravi« vaflji dejansko so:

V bistvu gre za prenosen riž. Ali polento za s seboj. To je vse.

Prehranska vrednost vafljev bo praktično identična žitu iz katerega je narejen.

V vsakem primeru gre za skoraj izključen vir ogljikovih hidratov in na ta račun precej bogat vir energije.

Na srečo so (pusti) vaflji sami po sebi (za večino) neokusni oz. je njihov okus odvisen od tega s čim jih jemo ali kaj se nahaja povrh. Če je to čokoladni obliv, potem nas bo večina morala prikazati dobro mero samokontrole v želji, da se jih ne prenajemo.

Kot rečeno so vaflji dober vir energije iz naslova ogljikovih hidratov. Povsem možno in v številnih situacijah zelo priročno jih je sestaviti v celovit obrok. Slednje pomeni, da ogljikovih hidratom dodamo zadostno mero beljakovin, nekaj pomembnih hranil iz prostranega sveta zelenjave in sadja ter primerno (ne pretirano) količino maščob.

• Vaflji lahko postanejo sendvič, če dodate povrh malo sira, pršuta, šinka ali druge puste mesnine in list solate ter kolobar paradižnika.
• Lahko se po njih premaže ribji ali avokadov namaz.
• Morda jih komu tekne pripraviti »na sladko« in jih premaže s skuto iz posnetega mleka in domačo marmelado.
• Športniki jih pogosto uporabljajo kot priročen vir energije, ki ga sestavijo v prigrizek pred/po športno aktivnostjo s kosom sadja in beljakovinskim napitkom.

Namesto zaključka lahko pojasnimo dva mita, ki vztrajata okoli vafljev: Glikemični indeks ter arzen.

Glikemični indeks je za veliko večino ljudi nepomemben (izjema so diabetiki).

Glikemični indeks (GI) je relativna sposobnost ogljikovih hidratov (OH) v živilu, da povzdigne količino sladkorja v krvi.

GI odziv na določeno hrano nam je pod prvo alinejo lasten, pod drugo močno povezan s skupno količino OH in pri tretji občutno odvisen od prisotnosti beljakovin, vlaknin ter maščob v obroku.

Čim na kruh namažeš puter, postaviš povrh šnito pršuta in sira, ali z njim pospremiš pečeno jajce, postane GI za večino* preprosto rečeno brezvezna mera.
* Izjema bi lahko bili sladkorni bolniki.

V tem trenutku bi bilo strašenje pred arzenom znanstveno neutemeljeno.

Arzen je kovina, ki jo »na hitro« razdelimo na organsko in neorgansko obliko. Obe sta v različnih deležih naravno prisotni v vodi, zraku, zemlji in posledično tudi v rastlinah.

Potencialen zdravstveni problem (predvsem za dojenčke, za odrasle niti ne) je slednja – neorganska oblika, ki se v večjih količinah nahaja v cigaretnem dimu, pitni vodi, žitih in določenih izdelkih iz (predelanih) žit, kamor spada tudi riževo mleko.

Splošno priporočilo se glasi »pozdravipameti: Temelj vaše prehrane naj predstavljajo primerne količine poljubnih, vendar minimalno predelanih živil iz naslednjih treh skupin:

1. Zelenjava in sadje,
2. Beljakovine, ki so na voljo v jajcih, pustih kosih mesa, ribah, mlečnih izdelkih iz posnetega mleka in stročnicah,
3. Dodatna energija v obliki polnovrednih žit, oreščkov in olj.

Dokler vam bo večino časa uspevalo ustreči temu kriteriju, vam na poti do zdrave (primerne) prehrane ne more do živega ne arzen v vaflju, niti katerokoli drugo strašilo.

---