Mednarodni kongres Fitnes zveze Slovenije spada med največje strokovne dogodke na našem področju dela, zato si seveda štejem v čast in privilegij, da lahko prispevam kot predavatelj že vrsto let. Tokrat sem nastopil z na prvi pogled precej kontroverzno vsebino, vendar ne z namenom pametovati, ampak izzvati, da pogledamo v oči napakam, ki jih pri svojem delu pogosto počnemo in se iz njih tudi kaj naučimo.
Zbral sem deset takšnih, ki jih v nadaljevanju naštejem in predstavim skupaj z njihovimi posledicami.
1. Spregledamo kaj svetovanje v resnici pomeni in zahteva.
Pri svetovanju pogosto mislimo, da moramo popravljati tuje zmote in podajati napotke. V bistvu pa je naša primarna naloga prispevati k spremembi s povečanjem samozavesti in motivacije naših strank, pri čemer moramo upoštevati vlogo ter mesto prehrane v širši sliki njihovega zdravja.
Prehransko svetovanje zahteva obvladanje določenih veščin, brez katerih lahko hitro postane prepričevanje, kar je daleč od njegovega bistva. Komunikacija, sodelovalnost, empatija in reflektivno poslušanje so le nekatere izmed teh (»mehkih« oz človeških) veščin, ki praviloma niso del izobraževanja raziskovalcev in strokovnjakov s poglobljenim razumevanjem prehranskih, oziroma s prehrano zgolj povezanih tem.
Podobno velja za trenerje in druge, ki se s prehrano ukvarjajo bolj »rekreativno«, ali so usmerjeni v prodajo. Prehransko svetovanje je kljub razvrednoteni javni podobi, vendarle odgovoren poklic, za katerega se je potrebno ustrezno izobraziti ali priučiti in ni hobi »malo za zraven«, ker bi radi še druge navdušili nad tem kar pri prehrani počnemo sami.
Prehranski svetovalec je za stranko kot pes vodnik za slepo ali slabovidno osebo – ona ve kam želi iti in zakaj, naša naloga pa je, da ga tja pripeljemo varno ter po poti opozarjamo na ovire.
2. Ne razumemo sprememb.
Sprememba se praviloma ne zgodi kot posledica enega samega dejanja; kot luč, denimo, ki se prižge, ko pritisnemo na stikalo.
Dolgoročno vzdržne spremembe neustreznih miselnih oz. vedenjskih vzorcev največkrat potekajo preko različnih faz: (ne)zavedanja, kontemplacije, priprave, akcije in vzdrževanja. Naloga svetovalca je poznavanje značilnosti posameznih faz in upoštevanje, da pri spremembah ne gre za linearen proces, ampak se bomo tekom dela pogosto srečevali z ambivalentnostjo, tudi z nazadovanjem.
S ciljem pripomoči k dolgoročno vzdržnim rezultatom naših strank, ni na mestu, da jim zdrdramo kaj vse »morajo« in česar »ne smejo«, ter nato nanje prezrcalimo polno odgovornost za nastajajoče frustracije.
3. Sejemo lažna upanja.
Z nepremišljeno komunikacijo, s katero pripisujemo določenim praksam pretirane učinke, izkoriščamo fantazije ljudi o tem, da so zmožni doseči spremembe nadvse hitro.
Ob tem zanemarimo kopico nians, med katerimi sta tako prejšnja točka kot tudi dejstvo, da tisti, ki nas vzamejo resno in vežejo na naše obljube pričakovanja, ob neuspehu poročajo o slabši samopodobi ter se pogosteje opišejo s poniževalnimi pridevniki.
Smo najprej svetovalci, ne prodajalci. Del naših odgovornosti je izogibati se dejanjem, s katerimi izkoriščamo zaupanje ljudi in položaj avtoritete na področju prehrane, ki imajo lahko neželene ali celo škodljive posledice za naše stranke oz. sledilce.
4. Stojimo na trhlih temeljih.
Resda sem pri prvi točki izpostavil »mehke« veščine, kot nekaj na kar moramo biti prehranski svetovalci še posebej pozorni, ampak to ne zmanjšuje pomena strokovnih znanj. Rečeno drugače: Če nimaš pojma o stroki, znotraj katere svetuješ, boš težko zelo koristen in uspešen, četudi si zelo empatičen ter spreten v komunikaciji. Zato so tu tri temeljne točke, mimo katerih preprosto ne gre:
- Široka strokovna usposobljenost.
- Vsaj osnovno razumevanje znanstvene literature.
- Poslovna znanja.
Prva točka govori o perspektivi generalista. Prehranski svetovalec bi se moral pri delu z različnimi ljudmi otepati kategoričnega razmišljanja, se pravi takšnega, kjer upošteva le zorni kot, ki mu je osebno najbližje. Temu sledijo težnje po »a la carte« izobraževanju, tekom katerega bi pridobivali znanja zgolj znotraj mehurčka obstoječih prepričanj.
Pri tem lahko pomaga druga točka, ki predlaga snovanje stališč na podlagi ustrezne interpretacije dokazov, ne na lastnih mnenjih in izkušnjah, saj je slednje nevarno izpostavljeno mnogim logičnim zmotam pri sklepanju.
Nekatera znanja pod zadnjo točko, recimo o razumevanju tržišča in upravljanju s financami, omogočajo likvidnost poslovanja ter podpirajo karierno dolgoživost.
5. Postanemo svoje pristranskosti.
Tudi ob izpolnitvi zgoraj omenjenega, se pravi široki strokovni bazi in z dokazi podprti praksi, bomo prehranski svetovalci kljub temu še vedno pristranski. Saj smo vendarle ljudje.
Cilj ni izničiti pristranskost ali zasledovati univerzalno objektivnost, saj je kaj takšnega pravzaprav nemogoče. Cilj je svoje pristranskosti sploh doumeti in jih ustrezno omejiti.
To za proces svetovanja pomeni, da se bomo morali od njih tudi ločiti, zavedajoč se dejstva, da naše stranke niso mi, zato naše preference za njih pogosto sploh niso relevantne.
Preberite več: Kakšno je zdravo telo?
6. Ne znamo zares poslušati.
Prehranski svetovalci smo pogoste žrtve usmerjevalnega refleksa. Gre za izraz, ki pojasnjuje našo tendenco po podajanju nasvetov drugim o tem kaj mislimo, da bi morali storiti. Pozor: O tem kaj mi mislimo, da bi oni “morali”! To največkrat storimo brez kakršnih koli vprašanj z namenom približevanja njihovi situaciji.
Ker gre za refleks, ga je seveda težko nadzorovati. Pride pa z našim poklicem tudi dolžnost, da naravo usmerjevalnega refleksa razumemo in se ga naučimo brzdati. Pri tem si lahko pomagamo s poslušanjem v duhu radovednosti in z refleksijo, namesto s čakanja v nizkem štartu, da stranka zaključi z govorom, ko jo lahko končno zasujemo z našimi idejami.
Poslušanje v duhu radovednosti je povezano s postavljanjem vprašanj odprtega tipa, kot so: Kaj menite o tem, kako ste se takrat počutili, zakaj si tega želite ipd.? Na tak način sogovornika lažje povabimo h globljemu razmisleku in k večji vključenosti v proces svetovanja.
Pod reflektivno poslušanje uvrščamo različne načine povzemanja tega, kar smo slišali, da bi se prepričali ali res dobro razumemo kaj nam želi sogovornik sporočiti. Dobra refleksija odgovorov nam poleg tega omogoča bolj učinkovito usmerjanje svetovanja in krepi zaupanje naših strank skozi občutek, da jih nekdo iskreno ter zainteresirano posluša.
7. Uporabljamo telo kot reklamni pano
Objavljanje slik na katerih nastavljamo določene dele telesa ali mikavno poziramo, je sporno početje, česar se povečini sicer razumsko zavedamo, vendar se mu zaradi vseh nagrad, ki jih prinaša, težko upiramo.
Uporabiti telo kot vsebino je namreč hitrejša pot do samopotrditve in dobička v primeru promocije izdelkov. Žal se odloča ubrati to bližnjico vedno več ponudnikov prehranskega svetovanja, ki svoji publiki tako nakazuje, da lahko pridobijo njihove fizične atribute, če sledijo njihovim usmeritvam.
Ta potuhnjena praksa, ki je na socialnih omrežij že povsem normalizirana, pušča za seboj razdejanje v obliki reduciranja splošnega zdravja in dobrega počutja na nivo telesnega videza. Ko postane prehrana le sredstvo za dosego želene postave, lahko to vodi v hude stiske, nepotrebna odrekanja in motnje hranjenja.
Prehranski svetovalec mora zbrati pogum in ostati zvest moralnim vrednotam, da s svojimi dejanji ne pridodaja k problemom, s katerimi naj bi se drugim pomagal soočati.
8. Prehitro skočimo na podajanje navodil.
Prehransko svetovanje ima določeno strukturo oz. poteka po stopnjah, z namenom:
- zgraditi odnos na temelju zaupanja,
- postaviti realne cilje in usmerjati fokus svetovanja,
- identificiranja razlogov v ozadju predstavljenih ciljev,
- oblikovanja konkretnega plana.
Če tega sploh ne vemo ali ne upoštevamo, obstaja veliko tveganje, da bomo preskočili vse, kar je našteto pred zadnjo točko (planiranjem). Povedati stranki zakaj se mora spremeniti in kaj mora zato storiti pogosto ne deluje na dolgi rok, pa naj bo razlaga še tako strokovna in znanstveno utemeljena.
Verjetnost uspeha občutno povečamo, če stranko vključimo v proces in se soočimo z ovirami, ki so že in/ali bi utegnile spet preprečiti doslednost pri potrebnih spremembah.
9. Postavljamo svoje interese pred interese strank.
Večina nas pri svojem delu dokaj hitro ugotovi kaj se nam, preprosto rečeno, najbolj splača; Seveda glede na razmerje med zaslužkom in vložkom.
Brez integritete in jasno razdelanih vrednot, ki nam pomagajo sprejemati dobre odločitve, se rado zgodi, da naš fokus prevzameta denar in iskanje bližnjic.
Ustvarjati pričnemo generične – za vse enake – produkte, kot so na primer jedilniki in površni programi. Čeprav se zavedamo, da takšen način dela večine uporabnikov ne vodi k trajnim spremembam neprimernih prehranskih vzorcev, smo to pripravljeni spregledati zaradi kratkoročnih koristi, ki nam jih omogoča.
Svaritev pred tovrstnim egoizmom v našem poklicu ne pomeni, da prehranski svetovalci ne smemo ponujati skupinskih oblik sodelovanja, ali uporabljati vnaprej pripravljenih izročkov. V bistvu gre za odgovor na preprosto vprašanje: Ali temeljijo naši izdelki oz. storitve in načini njihove promocije, na najboljših interesih naših strank, ali na koristih za nas? V prvem primeru bo denar posledica tega, da delamo dobro, v drugem pa postaneta etičnost in strokovnost talca naših teženj po zaslužku, zato bo dejanska pomoč drugim bolj stvar naključja, kot osrednjega namena.
10. Napak ne iščemo, niti se iz njih učimo.
Napak se drži stigma, da so nekaj slabega. Nekaj, čemur se je potrebno izogibati pod vsako ceno. Napake si zaslužijo kazen in so znak šibkosti. Vse našteto je tako globoko vgravirano v našo zavest, da takšna stališča težko premagujemo, četudi se zavedamo kako zmotna in omejujoča so. Zato ostajamo pri floskulah.
Rečemo, da so napake najboljši učitelji. Strinjamo se, da jih delamo vsi, tudi mi. Ko pa smo s svojimi napakami soočeni iz oči v oči, zamižimo in se naredimo, da jih ni.
V več naštetih pasti sem se na določeni točki svoje kariere ujel vsaj za trenutek. Z napakami v njih se najbrž ni težko strinjati, vendar zgolj ta gesta ni garant, da jih ne bomo brezbrižno ponavljali. Ko se napak ne le zavemo, ampak jih sprejmemo, kot bi sprejeli prijatelja, šele takrat zares uvidimo kako pomembne so in kaj vse nas lahko naučijo.
Preberite več: 5 največjih napak, ki sem jih storil kot trener in prehranski svetovalec
