To je zapis, ki se ne bi smel zgoditi.

Dejansko že nekaj časa nalagam plasti izgovorov, s potuho katerih bi prekinil tradicijo zbiranja t.i. »Lekcij preteklega leta«.

Zakaj?

Ker je vse, kar zahteva več kot nekaj sekund pozornosti in bognedaj, če ob tem še razmislek, eno samo zateženo matranje, ki je v današnjem času prevlade ploh vsebin na brzino, zaželeno kot Kraški pršut na veganski koktejl zabavi. Skratka, samoanaliza je za terapevta, ne za Instagram.

No, to je le ena od plasti prej omenjenih izgovorov, a daleč od tega, da bi bila najdebelejša. Ta, ki me je držala stran od računalnika vse do zadnjega petka v preteklem letu, je skakanje gumitvsta čez vprašanje ali spregovoriti o dogodku, ki je v koledarju mojega življenja pobarval 2022 v črno, ali ne? Če že, kako, da ob tem ne zabrišem meje med iskrenim in osebnim?

Nekje po poti preizpraševanja sem se spomnil, da Lekcij nikoli nisem pisal za druge. Ta in podobni načini izražanja, v mojem primeru skozi pisanje, so postali nekakšen mediator odnosa s samim seboj. Nekatere misli objavljam iz podobnega razloga, zaradi katerega še vedno rad vržem na koš iz sredine igrišča. Ali preko glave iz trojke. Ker mogoče bo šla pa notri. In mogoče je nekje še kdo, ki najde v tem nekaj; uvid, uteho, iskro, ali le iskren trenutek s strani še nekoga, ki se trudi napredovati skozi stiske, poraze, napake, … kljub priznanju, da nima vsega pošlihtanega, ter temu nikoli ne bo niti blizu.

1. O majhnosti

Še malo pa bo točno eno leto odkar se je zgodila bolečina, ki je, kot potres, skrušila stebre moje osebnosti. Izgubil sem nekoga, s komer sem bil neopisljivo povezan. Odšla je na način, ki se ga ne da razumeti. Slednje naredi še posebej težko razliko, povrhu soočenja z grozovitim dejstvom, da nisem storil tistega, za kar vem, da bi lahko pomagalo.

Ne vem, če čas res zaceli vse rane. Mislim, da se moraš z nekaterimi naučiti živeti, na novo, drugače. Sprašujem se ali je lahko to eden od smislov tragedij v naših življenjih; da v njih poiščemo ponižnost? Šele, ko si primoran pogledati pravi bolečini v oči, se namreč lahko zaveš svoje resnične majhnosti.

Ampak, ponižen človek ni šibek. Ravno obratno. Ponižen človek poseduje lastnost najmočnejših sil na tem svetu – dovoli si biti neviden, zaradi česar ga zlahka spregledamo, četudi se nanj tako močno zanašamo.

Naj bo to prva in osrednja lekcija:

Kljub družbi, okolju, algoritmom, raznim pritiskom in vedenjskim vzorcem, ki te na vse možne načine spodbujajo, da bi bil čimbolj viden, čimbolj lajkan in častivreden, si namesto tega raje prizadevaj ostati majhen.

Morda je to edini način, da nekoč za koga postanem zares velik, kot je bila ona velika zame. Kot so veliki vsi tisti, ki nimajo sledilcev, medijskega vpliva, izklesanega telesa, dobih avtov ali finega nakita, pa kljub temu sedaj mislite nanje.

2. O nevarnosti

Naš ego nam lahko pomaga ustvariti predstavo o sebi – kakšni ljudje smo – s katero nam je bolj udobno živeti. V tem ne vidim nič samostojno slabega, dokler se naklonjenost k interpretaciji svojih dejanj v izključno pozitivni luči ne izrodi v modus vivendi, po katerem se pričnemo dosledno otepati (so)odgovornosti za neželene posledice, ko do teh naša dejanja tudi vodijo. Takrat znamo postati še posebej nevarni.

Vpliv prejšnje točke me je napeljal k podoživljanju racionalizacij na začetku svoje poklicne poti. To mi je ponudilo specifičen uvid v trenutke, ko sem pomanjkanje ustreznih znanj – dovolj podrobnega razumevanja znanstvene literature o prehrani, nesposobnosti kritično ovrednotiti informacije in jih prefiltrirati skozi ustrezen kontekst – lahkomiselno nadomeščal s površnimi floskulami, ki so se mi iz nekega razloga pač zdele dovolj prepričljive. Zgrozim se ob misli, da bi se to verjetno dogajalo v še večjem obsegu, če bi takrat obstajale vse možnosti in razsežnosti influensanja, ki so tu danes.

Eno je, če s svojim delom – z objavami, produkti, pozivi in prepričevanji – kdaj ne uspeš pomagati; a nekaj povsem drugega je, če zmoreš škodovati. Dobro nam gre idealiziranje dobronamernosti vseh naših napotkov, precej slabši pa smo pri zavedanju njihovih potencialnih škodljivosti. Zato naslednja lekcija:

Najbolj nevaren si takrat, ko se ne zavedaš, kako nevaren si lahko.

3. O neumnosti

Nekega večera sem se vozil proti Ljubljani. Obiskal sem očeta, ki je pristal v bolnišnici zaradi trajno visoke temperature in slabih izvidov krvi. Ni izgledal dobro; bled in nekako shiran je bil, vsak njegov stavek pa je pospremilo močno kašljanje.

Po glavi so mi rojile tegobne misli. Iz njih so klili občutki stiske in žalosti. Vonj, okolje, vse me je popeljalo nazaj, kot bi včeraj pokopal enega starša, jutri pa bo na vrsti še drugi. Znašel sem se sredi čustvenega krča, ki se ga v tistem trenutku ni dalo raztegniti s pomočjo razuma.

Ko sem zavil na bencinsko črpalko, je poleg mene ustavil luksuzen nemški avto. Iz njega me je nagovoril angleško govoreči Italijan. Ne spomnim se točno, kaj mi je razlagal. Vem le, da mi je pokazal neko leder jakno, o kateri sem fantaziral odkar sem si kupil motor, ko sem v naslednjem trenutku že brskal po denarnici, on pa nalagal oblačila na zadnji sedež mojega avtomobila.

Ja, to se je zgodilo, v grobem, in napisalo zadnjo lekcijo:

Ne glede na to, kako pameten misliš, da si, počel boš tudi neumne reči.

Človek mode bi v enakem stanju takšna oblačila najbrž odklonil že po prvem pogledu; ker so oblačila nekaj, na kar se spozna. Tako bi tudi jaz zavrnil prodajalca dopolnil za hujšanje na primer, pa če bi bil predhodno še tako zmeden. Ampak, ker se nihče ne spozna na vse, čeravno misli, da se, bo prej ali slej plen raznoraznih nategunov.

Želel sem izviti se iz temnih misli in negativnih občutkov – ponujena mi je bila navidezna bližnjica po skonto ceni – končno, nekaj lepega! Kaj storimo, ko prepoznamo ta vzorec pri nas? 1) Lahko nas prevzame sram, zaradi katerega se potrudimo vse skupaj skriti in pozabiti. 2) Ali našo odločitev racionaliziramo, torej poskusimo prikazati kot nekaj pozitivnega; češ, saj si itak želel jakno, saj je fina, … saj dopolnilo deluje, se mi zdi, da imam veliko več energije. Skratka, lahko si lažemo, da bi se počutili bolje. 3) Kaj pa, če sprejmemo lekcijo, ki sem jo izpostavil zgoraj in razmislimo o tem kako nadgraditi sisteme lastnega delovanja, da bi se v prihodnosti zavarovali pred takšnimi in podobnimi lapsusi v presoji?

Glede na to, da o tem pišem, je moja izbira verjetno jasna. Vse nakupe oblačil v prihodnje najprej preverim pri svoji stilistki, to je pri partnerki Maji. Precej zares in le malo za šalo, tak način samočekiranja, kjer se sprejemanje odločitev na določenem področju poveže z zaupanja vrednim virom, denimo z bolj usposobljeno osebo, vidim kot potencialno uporaben ščit v nekaterih situacijah, če ga uporabimo primerno.

Preneseno na naše področje fitnesa, zdravja in prehranskega svetovanja bi to pomenilo, da še preden skočite na vlak naslednje diete in iz prehrane črtate karkoli bodo že rekli, da morate, ali vzamete resno vic, da boste z nekim posebnim tretmajem pokurili tisoč kalorij v dvajsetih minutah, ovrednotite smiselnost te poteze pri strokovnjaku, ki zna upoštevati vaše najboljše interese.

Ta zapis bi lahko razumeli kot moj prispevek, da bodo v naši industriji takšni nekoč v večini.

Takšni, ki bodo znali ostati majhni.

Takšni, ki se bodo zavedali kako škodljivi so lahko in bodo svoj potencial za nevarnost tudi brzdali.

Takšni, ki bodo dovolj pametni, da se ne bodo sramovali ali bežali od svojih neumnosti.

Lahko pa ga tudi razumete kot le še en poskus meta na koš iz sredine, ki je šel mimo.

V vsakem primeru poskusim ponovno prihodnje leto. Hm, tega raje ne obljubim.

Preberite več: Lekcije preteklega leta 2021