O trebušnjakih in (manj) pomembnih rečeh

Mario Sambolec
18 maja, 2023

Bilo je povsem na začetku moje trenerske poti.

S prakso dela sem se šele dobro spoznaval, sebe pa uporabljal kot vzorec za testiranje različnih vaj in pristopov k treningu.

Očitno sem bil dodobra fasciniran nad vsem, kar je zaobjemalo stereotip fitnesa in ga še vedno kroji. Mišice, seveda, vendar ene še posebej – tiste, ki jih nikoli nisem imel za pokazati – to so slavni “six-packi”.

Žile po rokah. Takšna prsa, da so me zafrkavali, naj nosim modrc. Ramena? Do točke, da sem se komaj počohal po hrbtu. Noge? Težko, a mi jih je tudi uspelo za trenutek tako nabildati, da sem le stežka našel par džins hlač, ki so mi bile prav. Ampak, trebušnjaki, to pa pozabi. Ne glede na vaje, dieto in fat burnerje, je za dober ščip debela izolacija čeznje kar vztrajala in vztrajala. Če bi spoznali mojega očeta, bi verjetno takoj pokapirali zakaj. No, jaz takrat še nisem. Hudičeva genetika.

Da ne dolgovezim, šlaufki okoli pasu, kolikor tenki in neopazni že, so postali sidro moje nesigurnosti. Bebavo, saj vem, ampak to vam zaupam v veri, da razumete, kako bevabi smo lahko ljudje.

Nekega naključnega popoldneva sem treniral v fitnesu. Spomnim se, kot bi se zgodilo včeraj.

Stal sem pri napravi, ki jo fitneserji in fitneserke poznate pod imenom metuljček. Poleg te naprave je bilo ogledalo.

Nasproti ogledala se je mimogrede pojavil mnogo starejši trenerski kolega. O nečem je govoril s svojo stranko, ko se je obrnil proti ogledalu in ponosno razkazal svoje radiatorčke.

Nato je nagovoril še mene, se mi približal, povzdignil mojo majico, zatresel tisto malo obloge pod njo in se mi posmehnil ob neodobravanju, češ, to se pa za trenerja res ne spodobi.

Iz njegove perspektive, verjamem, to ni bilo nič kaj takšnega. Kot ni nič takšnega, če te nekdo, ki ga na neki točki in iz nekega razloga spremljaš, se po njem ali njej morda celo zgleduješ, redno zasipava s pojavo svojega izklesanega telesa ter sporočili, čutudi implicitnimi, da nisi tak_a, ker nisi dovolj discipliniran_a, se ne prehranjuješ enako in ne uporabljaš enakih dodatkov, ali ne izvajaš treningov tako, kot on_a.

Priznam, zadelo me je. Očitno, če lahko o tem pišem v podrobnostih toliko let pozneje. Zadelo in me, kot tista slamica, ki zlomi kamelji hrbet, pahnilo navzdol po spiralni poti do nevrotičnih, obsesivno-kompulzivnih vzorcev vedenja ter razmišljanja praktično samo še o tem kaj bom jedel in kako treniral.

Razumem, da je telo za nekatere, kar je avtorska knjiga za pisatelja ali lastna kreacija za modno oblikovalko – izpostavljajo ga, da bi pokazali, kaj znajo. Kaj jim je uspelo. Ponosni so na svoj dosežek, ki jim ni bil podarjen. Morali so vložiti ogromno ur v pridobivanje potrebnih znanj, v mukotrpen trening in raznorazna odrekanja, denimo pri prehrani, da bi dosegli, ter vzdrževali, postavo modela iz naslovnice. Ali pa imajo to izjemno srečo, da so zadeli na genetski loteriji, zaradi česar lahko vzdržujejo nadpovprečno izklesano telo s podpovprečno količino truda. Za takšne imamo posebne kletvice.

Kakorkoli že, idealiziranje tujega telesa nas lahko v najboljšem primeru navdihne k sprejemanju boljših odločitev zase in za svoje zdravje.

Žal se to zgodi le redko.

Kreativnim racionalizacijam o dobrih namenih navkljub, imajo takšne “body imidž” vsebine bolj pogosto egocentrične korenine, ki učinkovito hranijo našo željo po pozornosti, hvali, potrditvi, občudovanju, v končni fazi tudi zaslužku.

To ni zlobno, kolikor je v resnici človeško. Mislim to, da hlastamo po vsaj nečem od naštetega, in da bomo ob odsotnosti realne predstave o negativnih posledicah sicer spornih praks, te pripravljeni močno pomanjšati, če nam omogočajo doseganje lastnih interesov.

 

Tudi sedaj, blizu štiridesetih, bi lahko uporabljal svoje telo v promocijske namene, se naslajal ob tuji zavisti in v zelo verjetno bolj učinkoviti prodaji storitev. Vendar, niti česar sličnega nisem storil že leta in zavezujem se, da bo tako tudi ostalo. Zakaj? Iz treh temeljnih razlogov:

  1. Ker sem mi ne zdi koristno. Vsaj za večino ne. Niste jaz, kar pomeni, da tudi ob hipotetično povsem enaki prehrani, treningu in življenjskem slogu v splošnem, najbrž ne bi dosegli enakih rezultatov. Lahko, da bi bili ti celo boljši, lahko da ne. Lahko, da bi vas njihovo zasledovanje preveč stalo na drugih področjih vašega zdravja in počutja, kot je, iskreno, tudi mene. Moja trenutna postava je bolj suha in vitka, z vključenimi famoznimi šesterčki, zaradi preteklih (ekstremnih) pristopov, ki so vodili v zdravstvene težave, s posledicami katerih se soočam še danes. Z drugimi besedami: zgolj videz ni merilo zdravja, saj lahko vara in vara zelo pogosto.
  2. Ker lahko škodi. Ali drugače: zaradi občutka (so)odgovornosti za možne neželene posledice. Enostavno ne morem kar mimo dokazov o tesnih povezavah med slabo samopodobo, motnjami prehranjevanja in pogostostjo primerjanja svojega telesa, s telesi tistih, po katerih se zgledujemo ter jih spremljamo preko različnih medijev (PMID: 33799804). To je problem, ki se ga povečini zavedamo. Vprašanje torej ni, ali ta obstaja ali ne, kolikor gre za iskanje odgovora pri vsakomur od nas, pri osebah z množičnim sledilstvom pa še posebej, kako se bomo nanj odzvali.
  3. Ker odvrača od bistva našega poklica. Kako dober strokovnjak si, mnogi stereotipno ocenjujejo primarno na podlagi tega, kako izgledaš. Očitno je v svetu fitnesa postava trenerja (ali nutricionista) še vedno osrednja valuta, vendar je ta zelo nezanesljiva priča o njegovi resnični vrednosti; Kako mi lahko pomaga? Mi zna prisluhniti? Upošteva specifike mojega življenjskega sloga? Ima razumevanje tudi do moje človeške plati, ali vidi le evre, ko me pogleda v oči? Na ta, kot številna druga pomembna vprašanja, pa ne moremo odgovoriti ne z ritjo in ne z bicepsi.

 

Preberite več:
– Kakšno je zdravo telo?

Mario Sambolec
• ustanovitelj podjetja Feelgood
• nutricionist MNU, PN1, ACA
• trener in predavatelj Fitnes zveze Slovenije
Preberi več
Vadba za moč v največji meri omogoča pridobivanje in ohranjanje mišične mase ter kostne mineralne gostote.
Mednarodni kongres Fitnes zveze Slovenije spada med največje strokovne dogodke na našem področju dela, zato si seveda štejem v čast in privilegij, da lahko prispevam...