Če vpišete besedo histamin v internetni brskalnik, boste našli naravnost strašljive trditve o njem. Najbolj odmaknjene od realnosti gredo v smer, da »histamin povzroča vnetja in redi«, očitno kar sam po sebi.
Motivacija za ta članek je bila naša stranka, ki je pri alergologinji prejela diagnozo intolerance na histamin, a se sama ni uspela znajti med priporočili antihistaminske diete. Če želiš iz prehrane izločiti vse, pred čimer v tem primeru svarijo, ti ostane na izbiro bore malo, poleg tega pa ostaja zahteven izziv prehrano navkljub omejitvam ustrezno uravnotežiti in se tako izogniti morebitnim pomanjkanjem.
V nadaljevanju se potrudim razjasniti ključna vprašanja o histaminski intoleranci, predstavim pa tudi prehransko intervencijo, ki je v tem trenutku podprta z največ dokazi o učinkovitosti.
Kaj je intoleranca?
Intoleranca je v splošnem nenormalen telesni odziv, ki ni pogojen z delovanjem imunskega sistema kot odgovor na zaužitje določene hrane oz. specifične sestavine živila.
Intoleranco lahko razumete tudi kot ne-alergijsko preobčutljivost na določeno hrano, ki prizadene približno 15 – 20 % svetovne populacije.
Kljub relativno pogosti pojavnosti intoleranc, je diagnosticiranje takšnih stanj pogosto težavno, saj zahteva celovito razumevanje simptomov – njihove raznolikosti, resnosti in časa trajanja.
V primeru histaminske intolerance so lahko simptomi sledeči:
- Rdečica,
- srbečica,
- glavobol,
- kihanje in zamašen nos,
- slabost,
- bolečine v predelu trebuha,
- driska,
- bruhanje,
- utrujenost,
- vrtoglavica.
Simptomi so povečini precej splošni in jih je možno zaslediti tudi pri mnogih drugih stanjih. To na eni strani oteži ustrezno diagnosticiranje, po drugi pa močno olajša prikazati intolerance kot mnogo bolj prisoten problem, kot v resnici so.
Kaj je histamin in kaj histaminska intoleranca?
Histamin je biogeni amin ter nevro-imuno-endokrini mediator, ki ima številne fiziološke vplive v različnih tkivih in celicah. Med drugim, vpliva histamin na vnetne odzive, vazodilatacijo, proizvodnjo želodčne kisline in igra pomembno vlogo v dihalnem sistemu.
Razmišljam, kako vam to zgoraj predstaviti na bolj poljuden način … Ok, poskusim z naslednjo prispodobo:
Če si predstavljamo, da je naše telo večstanovanjski blok, so histamini kot požarni alarmi v posameznih stanovanjih. Ko pride do požara v enem od stanovanj, se tam oglasi alarm, ki recimo da pokliče na pomoč gasilce. Do te točke gre torej za normalen in želen odziv. Resnejša težava pa nastopi, ko alarm nikakor ne potihne in vpokliče ne le gasilcev, temveč tudi policiste, varnostnike, razjezi sosede in skratka povzroči cel kaos.
Histaminska intoleranca je oblika prehranske intolerance (znana tudi kot histaminska psevdoalergija ali preobčutljivost na histamin), ki nastane kot posledica akumulacije zaužitega histamina. Do nje pride na račun porušenega ravnotežja med zaužitim histaminom iz prehrane in telesno sposobnostjo presnavljanja te spojine, primarno na račun znižane aktivnosti encima diamin oksidaza (DAO), ki presnavlja histamin v nadaljnje produkte. Posledica tega je nabiranje histamina v plazmi in pojav omenjenih simptomov.
Koncept je v tem pogledu podoben laktozni intoleranci, ki nastane kot posledica pomanjkanja encima laktaze. Preberite več: Laktozna intoleranca in uživanje mlečnih izdelkov.
Histaminska intoleranca se razlikuje od histaminske intoksikacije oz. zastrupitve, ki je znana tudi kot skombroidoza. Izraz izvira iz imena družine rib skuša (Scombridae), po zaužitju katerih so največkrat opazili zastrupitev. Zastrupitev s histaminom velja za eno najpogostejših zastrupitev, ki jih povzroči uživanje neprimerno pripravljenih ali skladiščenih rib.
Diagnosticiranje histaminske intolerance
Trenutno ne obstaja enoten diagnostični test za histaminsko intoleranco, za razliko od nekaterih drugih motenj (npr. celiakija). Na splošno se ugotavljanje intoleranc in drugih težav zaradi histamina, uporabljajo številne diagnostične strategije.
Najbolj raziskana in uporabljena metoda diagnosticiranja histaminske intolerance je analiza encima DAO v serumu, ki pa ni natančno določena.
Če upoštevamo predpostavko poslabšane aktivnosti DAO encima, kot primarnega vzroka pojava histaminske intolerance, potem predstavlja težavo pri ugotavljanju pomanjkljivosti v delovanju tega encima dejstvo, da trenutno nimamo referenčnih vrednosti za koncentracije tega encima v serumu. Še več, sploh ni nujno, da koncentracije DAO encima odražajo tudi njegovo aktivnost.
Poleg te metode, se pravi določanje encima DAO v serumu, poznamo še nekaj drugih, za katere veljajo podobni problemi, ki smo jih že navedli – enostavno ni dovolj podatkov, ki bi z dovoljšno mero gotovosti pričali o njihovi zanesljivosti, ali pa trpijo za drugimi metodološkimi pomanjkljivostmi. Te metode so:
- Merjenje aktivnosti DAO v črevesni sluznici.
- Merjenje aktivnosti DAO v blatu (zelo nezanesljiva metoda).
- Preko kožnega vbodnega testa s histaminom.
- Provokacijski test.
- Ugotavljanje histamina in njegovega metabolita 1-metilhistamin iz urina
Histamin in biogeni amini v prehrani
Biogeni amini so produkti kemične reakcije aminokislin, ki se ji reče dekarboksilacija in nastajajo med fermentacijo ali razgradnjo beljakovin. Med biogene amine spadajo poleg histamina še tiramin, kadeverin, putreskin in drugi presnovki.
Biogeni amini so prisotni v manjši ali večji količini v praktično vseh živilih, kar naredi omejevanje uživanja teh spojin s prehrano praktično nemogoče.
Kljub temu večinoma velja pravilo: bolj je hrana sveža in nižji delež aminokisline histidin (iz katere histamin nastane) vsebuje, manjša je verjetnost, da bo prisotnost biogenih aminov v njej izrazito visoka.
Delež histamina v živilih je poleg svežine, časa shranjevanja in vsebnosti beljakovin (predvsem aminokisline histidin), odvisen še od nekaterih drugih dejavnikov: recimo od načina procesiranja in deleža soli v živilu. Zato se v kontekstu histaminske intolerance najpogosteje priporoča izločanje ali omejevanje naslednjih živil oz. skupin živil:
- Konzervirana živila,
- fermentirana živila (kislo zelje in repa, določeni fermentirani sojini izdelki),
- starani siri,
- ribe in morska hrana (predvsem konzervirana in dimljena ali sušena),
- sušene in dimljene mesnine (klobasice, pršut, ipd.),
- določena zelenjava (paradižnik, špinača, jajčevci),
- določeno sadje (banana, kivi, ananas),
- gobe,
- alkoholne pijače, ne toliko zaradi vsebnosti histamina, ampak zaradi negativnega vpliva alkohola aktivnost encima DAO.
Velik izziv pri soočanju s histaminsko intoleranco predstavljata dejstvi, da se vsak posameznik drugače odziva na različna živila, in da se lahko ista živila močno razlikujejo po vsebnostih histamina.
Isto živilo lahko vsebuje več ali manj histamina, odvisno od proizvajalca in isto živilo lahko povzroči pri različnih posameznikih s histaminsko intoleranco drugačne posledice – nekdo bo imel lahko močan odziv, nekdo drug pa ne bo poročal o nikakršnih negativnih reakcijah. Povrhu tega histamin sploh ni vedno odgovoren za pojav simptomov, ampak so lahko ti lahko reakcija na katero drugo spojino iz skupine biogenih aminov.
Predstavljenega seznama živil torej ne gre obravnavati kot univerzalno priporočilo, ki bo koristno za vsakogar in v vsaki situaciji. Delo s posamezniki s histaminsko intoleranco terja individualno obravnavo in sistematično iskanje živil oz. skupin živil, ki so dejansko problematična v konkretnem primeru.
Iz vidika prehranjevanja lahko izpostavimo še en pogosto zanemarjen vidik povečane občutljivosti na histamin, t.j hranilna pomanjkljivost prehrane. Določeni (mikro)elementi so namreč še posebej pomembni v primeru presnove histamina, saj služijo kot kofaktorji encima DAO. Ta hranila so vitamin C, baker in vitamin B6, po katerih je precej enostavno doseči priporočila po dnevnem vnosu; pod pogojem, da ne zahajamo v prehranske ekstreme in izločamo večjih skupin živil, ne da bi hranila v teh živilih ustrezno nadomeščali.
Vpliv obdelave živil na vsebnosti histamina
Naj spomnim, da prisotnost biogenih aminov v živilu narašča s časom njegovega shranjevanja. Zato je v primeru histaminske intolerance smiselno v prehrano vključevati čim bolj sveža živila, ko je to mogoče. To je v splošnem precej nepraktičen nasvet, saj je takšna ali drugačna obdelava živil pravzaprav v večini primerov neizbežna.
Biogeni amini so tudi termostabilni. To pomeni, da toplotna obdelava ne vpliva izrazito na njihovo degradacijo. Na žalost se tudi kuhanje v vodi vedno ne izkaže kot učinkovito pri zmanjševanju vsebnosti histamina v živilih – nekatere raziskave sicer poročajo o znižanju vrednosti histamina po kuhanju (morda zaradi prehoda histamina iz živila v vodo), vendar obstaja tudi več raziskav, kjer takšnega učinka niso zaznali.
Obdelava živil najverjetneje nima izrazitega vpliva na vsebnost histamina v njih.
Histamin: prehranska intervencija
Po opravljenem diagnostičnem testu sledi prehranska intervencija, ki je v strokovni praksi sestavljajo tri osnovne faze:
1. Faza: eliminacija
Faza eliminacije naj bi trajala 10 do 14 dni, ko se po usklajevanju s posameznikom pripravi plan prehranjevanja, ki omejuje histaminska živila, kolikor je to v različnih življenjskih situacijah realno in smiselno.
Ob tem je potrebno hranila, ki izostanejo na račun odstranjenih živil, tudi ustrezno nadomestiti – bodisi s prehrano ali uporabo določenih prehranskih dopolnil. Zato utegne biti od ključne koristi primerna usmeritev usposobljenega prehranskega strokovnjaka.
2. Faza: testiranje
Faza testiranja traja vse do 6 tednov, s ciljem ponovno in postopno vključevati nazaj v prehrano živila, ki so bila umaknjena v prejšnji fazi. Če opazimo simptome kmalu po zaužitju določenega, s histaminom bogatega živila, potem je to verjeten pokazatelj, da živilo za dotičnega posameznika sploh ni primerno, oziroma je primerno le v količinah pod njegovo tolerančno mejo.
Ob tem je potrebno upoštevati tudi morebitne spremljajoče dejavnike, kot so uporaba zdravil, menstruacija, stres, službena in družinska dinamika, splošno počutje, idr. Gre namreč za premikajoče se dele, ki lahko močno vplivajo na izkušnje tekom te faze, zaradi česar se jih pogosto napačno interpretira, če ostanejo nenaslovljene. To je še en zelo pomemben razlog, da se se je tega bolje lotiti s strokovno podporo.
3. Faza: dolgoročna dieta
Fazi eliminacije sledi faza evalvacije. Z oceno povratnih informacij in simptomov ob ponovnem vključevanju živil, bi morali pridobiti bolj jasno predstavo o tem, katera so primerna bolj ali manj.
Dobrodošlo je tudi ugotavljanje tolerančnih meja pri tistih živilih, kjer simptomi niso najhujši, da bi se z njihovo bolj premišljeno uporabo izognili popolnemu izločanju iz prehrane. To se izkaže kot izrazito hvaležno v perspektivi oblikovanja dolgoročno vzdržne diete, saj omogoča ohraniti najljubša živila, čeravno v prilagojenih količinah.
Cilj je narediti prehrano dolgoročno vzdržno in energijsko ter hranilno primerno, kljub morebitni omejitvi določenih živil.
Odgovorno je opozoriti, da se tudi po uspešni prehranski intervenciji občasno še vedno lahko pojavljajo tako blažji, kot močnejši simptomi. V slednjem primeru bodo lahko od koristi dodatne analize pri gastroenterologu, nevrologu, endokrinologu ali dermatologu.
Uporaba terapevtikov
Skladno s prehranskimi prilagoditvami je strokovno upravičena tudi uporaba terapevtikov.
Največ dokazov o učinkovitosti ima dodajanje encima DAO v obliki prehranskega dopolnila. Za lajšanje hujših simptomov se za krajši čas svetuje tudi uporaba antihistaminikov.
Uporaba DAO encima spet spominja na primer laktozne intolerance, kjer se manjkajoči encim (laktaza) enostavno doda tistim obrokom, ki vsebujejo laktozo oz. več laktoze, kot jo je posameznik sposoben tolerirati brez simptomov.
Pogosto dodajanje DAO encima ni smiselno v času trajanja prehranske intervencije, saj lahko vpliva na verodostojnost informacij, ki jih takrat nameravamo pridobiti. Kasneje uporaba DAO encima za osebe s histaminsko intoleranco lahko služi kot »zasilni izhod« v določenih (družabnih) okoliščinah, s čimer omogočamo planu prehrane več življenjskosti in posledično tudi doslednosti.
Viri:
- Hrubisko, M., Danis, R., Huorka, M., & Wawruch, M. (2021). Histamine Intolerance-The More We Know the Less We Know. A Review. Nutrients, 13(7), 2228. https://doi.org/10.3390/nu13072228
- Sánchez-Pérez, S., Comas-Basté, O., Veciana-Nogués, M. T., Latorre-Moratalla, M. L., & Vidal-Carou, M. C. (2021). Low-Histamine Diets: Is the Exclusion of Foods Justified by Their Histamine Content?. Nutrients, 13(5), 1395. https://doi.org/10.3390/nu13051395
- Comas-Basté, O., Sánchez-Pérez, S., Veciana-Nogués, M. T., Latorre-Moratalla, M., & Vidal-Carou, M. (2020). Histamine Intolerance: The Current State of the Art. Biomolecules, 10(8), 1181. https://doi.org/10.3390/biom10081181
