Z Alenko že 14 let trenirava okoli njenih bolečin in gibalnih omejitev. Andrej je prišel pred 12 leti, ko zaradi poškodbe ni mogel več smučati – danes, pri svojih 70 letih, postavlja rekorde v moči. Jure je poklicni finančnik, ki je pred kratkim proslavil svoj tisoči trening pri nas. Špela je ena mojih prvih varovank in letos praznujeva polnoletnost – pri meni trenira že neverjetnih 18 let!

Nimam največjega števila sledilcev, niti največjih bicepsov. Zakaj mi potem toliko ljudi tako dolgo zaupa in ostaja z mano?

V tej objavi delim z vami 10 spoznanj, ki so me iz povprečnega trenerja spremenila v nekoga, ki mu ljudje zaupajo svoja življenja.

Primeri iz prakse

Alenka se bori z bolečinami in napredujočimi gibalnimi omejitvami, ki so posledica hude nesreče v preteklosti. Želela je prilagojeno vadbo, zaradi česar je obiskala nešteto različnih trenerjev, vendar ni dobila potrebne pozornosti in posvečenosti. Zdaj je z mano že 14 let. Najin odnos je študijski primer uspešnega sodelovanja med trenerjem in varovancem.

Andrej je prišel na prvi trening, ko ga je ustavilo spoznanje, da zaradi poškodbe kolena ne more več smučati. Dvanajst let je že od takrat. Po operaciji sva poskrbela, da spet smuča, ob tem pa je začel obiskovati še badminton. Večkrat mi pove, kako hvaležen je in da obžaluje le to, da s treningi nisva začela že prej. Ko je napolnil 70 let, je postavil rekord v mrtvem dvigu in številu vzgibov.

Jure me je prvič obiskal pred približno desetimi leti zaradi meritev telesne sestave. Takrat je ugotovil, da ni v tako dobri formi, kot bi si želel. Nikoli ni bil športnik, zdaj pa njegove zmogljivosti občudujejo športniki. Pred kratkim sva ga v družbi z Matjažem peljala na stejk, kjer smo proslavili njegov tisoči trening. Jure je poklicni finančnik, zato imajo njegove besede – da tolikšne vrednosti, kot jo je za svoj denar dobil pri nas, ni dobil še nikjer – posebno težo.

Špela je ena mojih prvih varovank. Še kot študent Fakultete za šport sem prevzel njen primer kompleksne poškodbe kolena, s katerim se nihče od takratnih trenerjev v fitnesu ni želel ukvarjati. Letos sva praznovala polnoletnost – skupaj trenirava že rekordnih 18 let. V vsem tem času je nisem nikoli javno izpostavil zaradi samopromocije. Spodaj je najina prva skupna fotografija, ki sva jo posnela posebej za ta zapis.

Pri Feelgoodu že dolgo nisem več edini trener in trenutno imamo več kot 100 aktivnih strank, če upoštevam samo osebno trenerstvo in zanemarim prehranski del naših storitev. Izmed vseh je tri četrtine tistih, s katerimi delam, z mano najmanj leto dni, približno polovica vsaj pet let, tretjina pa zvesto trenira pri nas že skoraj ali dlje kot polno desetletje.

Deset spoznanj in razmišljanj o osebnem trenerstvu

1. Osebno trenerstvo postaja vedno bolj neosebno

Osebni del osebnega trenerstva se nanaša na naše varovance, ne na nas trenerje. S tem ko to obračamo na glavo, delamo napako. Trenerji smo se za ta poklic odločili primarno zaradi lastnega entuziazma – da ne rečem obsesije – nad športom, treningom, mišicami, fitnesom, zdravim življenjem in zdravo prehrano. Ob tem pa zanemarjamo, da to ne velja za tiste, ki nas najbolj potrebujejo (in plačajo).

2. Ljudje redko pridejo na trening zaradi trenerja, je pa trener pogosto ključen razlog, da pri treningu vztrajajo (ali pa ne)

Merilo uspešnosti našega dela ni število sledilcev na Instagramu ali obseg naših bicepsov oziroma gluteusov, marveč kolikšen delež svojih varovancev nam uspe obdržati.

3. V trenerskem poklicu je veliko bolj pomembno, da smo dosledni, kot da smo občasno izjemni

Enako velja za ljudi, s katerimi delamo. Dober trening z nekom skozi obdobje desetih let v vseh pogledih premaga popoln program treninga, ki traja deset tednov.

4. Najprej smo trenerji, ne nastopači in prodajalci

Na to pozabljamo, ko posvečamo veliko več pozornosti všečkom neznancev na družbenih omrežjih in oglaševanju raznoraznih stvari kot pa skrbi za tiste, ki so se nam že odločili zaupati.

5. Trening je deloma znanost in deloma umetnost

Ali je bolj pomembno eno ali drugo, je odvisno izključno od osebe, ki jo treniramo. Na nas je, da ugotovimo, kdaj se moramo posvetiti primerni komunikaciji podrobnih strokovnih znanj in kdaj bi s tem nekoga, ki da veliko več na občutke in energijo med treningom v telovadnici, z odvečnim žargonskim blebetanjem le zdolgočasili.

6. Dvignimo osebne standarde

Zlato pravilo pravi: bodimo do drugih takšni, kakršni si želimo, da bi bili drugi do nas. Zveni lepo, vendar pri osebnem trenerstvu ne gre za nas, temveč za ljudi, s katerimi delamo. S tem v mislih moramo dvigniti osebne standarde in nadgraditi prakso tako, da namesto zlatega pravila upoštevamo platinasto: bodimo do svojih varovancev takšni, kakršne nas potrebujejo.

7. Ne podcenjujmo preprostosti

Zapletene rešitve pritegnejo več pozornosti in zaradi njih lahko delujemo pametnejši, predvsem v očeh tistih, ki radi komentirajo in se zapletajo v malenkosti. Toda za ljudi, ki se v resničnem življenju vsak dan znova trudijo z bistvenimi stvarmi, je preprostost največji izkaz naklonjenosti.

8. Razlike ne naredi število naših napak, ampak to, kako se nanje odzovemo

Nekoč sem bil precej slabši trener, kot sem danes. Preveč sem se ukvarjal sam s seboj, imel sem manj strokovne širine in slabše sem obvladal temeljne veščine učinkovitega vodenja ter komunikacije (razumevanje psihologije sprememb, postavljanje odprtih vprašanj, reflektivno poslušanje ipd.).

Kljub temu da sem delal veliko napak, pa sem nekaj počel prav že takrat – iskreno mi je bilo mar. Enako kot mi je mar še danes za »svoje« ljudi, za njihova življenja, da jim gre dobro in da jim pri tem uspevam pomagati. Morda je prav to, česar se nisem naučil v šoli, najpomembnejši razlog, da Alenka, Andrej, Špela, Jure in mnogi drugi ostajajo z mano vsa ta leta, četudi jim ne bi bilo več treba.

9. Dobri odnosi, čisti računi

Ko se je zgodilo, da mi je nekdo tik pred zdajci odpovedal termin, so mi rekli: »Imeti moraš 24-urni odpovedni rok.«

Ko se je zgodilo, da se je nekdo izmuznil brez plačila, so mi rekli: »Delati moraš samo ob plačilu vnaprej.«

Do danes vztrajam, da so najprej ljudje, šele nato denar. Najslabše mi je šlo v resnici takrat, ko sem razmišljal obratno. Kjer pa so ljudje, tam so odnosi. In kjer so odnosi dobri, tam bodo računi čisti. Razumem, da se to zdi komu naivno, a meni se je izkazalo za zelo produktivno.

Treniral sem ljudi zastonj, ko so ostali brez službe. Zamrznil sem jim plačila, ko so zboleli in ostali brez prihodkov. To sem počel zato, da z dejanji potrdim svoje besede in jim pokažem, da sem tu zanje tudi takrat, ko je težko, in da naj vztrajajo. In so. Nekateri so mojo gesto sicer izkoristili, a večina se je oddolžila z obrestmi.

10. Najlažje ohranjamo, ko se trudimo rasti

Telovadnica je najbolj enakopraven prostor na svetu. Ne glede na to, kako prepoznavni in premožni smo, rezultatov kljub temu ne moremo kupiti ali se zanje izpogajati. Če želimo napredovati, moramo dovolj dosledno početi dovolj pametne stvari. Čeprav zveni protislovno, velja enako, če želimo doseženo ohranjati. Najlažje ohranimo mišično maso tako, da treniramo z miselnostjo, kot da želimo pridobiti novo. In najlažje ohranimo svoje varovance, svoj ugled in svoje znanje, če ničesar od tega ne jemljemo kot samoumevno.