Vse o jodu in jodirani soli

Ste vedeli, da je bila golšavost še ne tako dolgo nazaj eden izmed največjih svetovnih javno-zdravstvenih problemov? Dokler ni raziskava med leti 1916 in 1920, na vzorcu 5000-ih ameriških učenk iz mesta Akron v zvezni državi Ohio (ZDA), prva dokazala, da je dodajanje joda v prehrano 100 % učinkovito za preprečevanje golšavosti.

Poleg tega, da z dodajanjem joda v prehrano enopotezno preprečujemo golšavost, ki je bila zgodovinsko gledano po navadi posledica pomanjkanja, je jod pomemben še za številne druge ključne telesne funckije. Jodiranje soli je zaradi tega še danes eden izmed najpomembnejših in najučinkovitejših javnozdravstvenih ukrepov na področju prehrane.

Vloge joda

Jod je hranilo, ki je nujno potrebno v vseh življenjskih obdobjih. V telesu ga najdemo v količini ~15–20 mg, od tega se v najvišjih koncentracijah nahaja v ščitnici (70–80 %), kjer je ključen za izdelavo ščitničnih hormonov. Slednji imajo številne življenjsko pomembne naloge in vplivajo na:

• Bazalno presnovo.
• Rast in diferenciacijo celic.
• Presnova makrohranil (beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob).
• Presnovo vitaminov.
• Termoregulacijo.
• Delovanje nevronov in nevrološki razvoj dojenčkov in otrok itd.

Posredno je jod vključen v ogromno telesnih procesov in posledice pomanjkanja tega hranila so številne.

Posledice in pogostost pomanjkanja joda

Nezadosten vnos joda sicer največkrat asociiramo z golšavostjo, ki pa ni edini pokazatelj. Daleč od tega. Pomanjkanje joda je najpogostejši povzročitelj endokrinopatij (bolezni, ki nastanejo zaradi motenj v delovanju endokrinega oz. hormonskega sistema) ter preprečljivih duševnih in kognitivnih motenj.

Nekatere težave, ki izvirajo iz pomanjkanja joda, čeprav morda niso takoj očitne, imajo lahko celo trajne posledice. Resne težave se lahko manifestirajo že pri dojenčkih in otrocih, ter izvirajo iz pomanjkljivega vnosa joda v prehrani nosečnice. Na primer:

• Mentalna zaostalost.
• Motnje v razvoju možganov.
• Okvare sluha.

Pomanjkanje joda na ravni populacije je povezano z višjo stopnjo smrtnosti, kakor tudi večjo pojavnostjo določenih oblik raka (npr. rak prostate, dojk in prostate).

Omenimo lahko tudi, da pomanjkanje joda pogosto sovpada s pomanjkanjem selena, pomembnega za tvorbo selenoproteinov – med drugim tudi družine encimov dejodinaz vključenih v delovanje ščitnice in tvorbe ščitničnih hormonov.

Preberite več:
– Vse o selenu.
– Kaj pa ščitnica?

Jod: viri in potrebe

Jod spada v skupino elementov v sledovih, ki so sicer nujno potrebni za normalno delovanje našega telesa, vendar so potrebe po njih izjemno nizke. Za predstavo; v 70 letih življenja »porabimo« zgolj 5 gramov tega hranila.

Iz tega sledi, da je priporočen dnevni vnos 180–200 µg joda dnevno za odraslega človeka. Potrebe se nekoliko povišajo v času nosečnosti in zaradi dojenja.

Večji delež zaužitega joda privzame ščitnica za sintezo ščitničnih hormonov.

Jod najdemo v naravi v različnih oblikah:

• Organski jod (I^–) najdemo v morski vodi. Oceani pravzaprav predstavljajo svetovni “rezervoar” joda.
• Natrijev jodat (NaIO₃) in natrijev perjodat (NaIO₄). Najdemo ju v prsti – predvsem tisti, ki je bližja morju.
• Anorganske natrijeve in kalijeve soli (KI, NaI,), najdene v določenih živilih (npr. morska trava in alge), ki se pogosteje uživajo v azijskih kulturah v obliki sušijev, juh, solat in začimb.

Zaradi nizke vsebnosti joda v večini živil, ki se redno pojavljajo v sodobni prehrani, jod aktivno dodajamo v kuhinjsko sol.

V Sloveniji to počnemo že od leta 1953. Kot že omenjeno; dodajanje joda v sol predstavlja eno izmed najbolj uspešnih javno-zdravstvenih ukrepov, s pomočjo katere smo praktično izkoreninili pojavnost golšavosti in drugih s pomanjkanjem joda povezanih zdravstvenih nevšečnosti v razvitem predelu sveta.

Problematika pomanjkanja joda je tako dandanes večinoma prisotna v manj razvitih koncih našega planeta; kot so določeni predeli Afrike ter jugovzhodne in srednje Azije. Kljub temu moramo biti pazljivi, saj se pomanjkanje joda hitro pokaže v primeru nepremišljenih prehranskih odločitev – ekstremo »čistunskih« diet, ki izključujejo vire joda v prehrani in priporočajo trendovske, nejodirane soli (npr. Himalajska sol).

Problem nejodirane soli

V zadnjih letih smo priča trendu nejodirane soli kot domnevno »boljša« oz. bolj »naravna« alternativa. V raziskavi objavljeni leta 2016, opravljeni na slovenskem tržišču na vzorcu 86-ih soli, je več kot tretjina vseh testiranih vzorcev predstavljala nejodirano sol. Rezultati kažejo na trend uporabe takih soli in nakazujejo na potencialno zelo škodljivo prakso, ki lahko privede do pomanjkljivega vnosa joda.

Zato svarimo pred pretirano rabo nejodiranih soli in priporočamo, da se večinoma uporabljate jodirano sol, še posebej če v vaši prehrani ni veliko morske hrane ali dodane (jodirane) soli iz drugih živil.

Primeri takšnih živil so kruh in pekovski izdelki ter sirih in predelane mesnine (pršut, ipd.), najdemo precej soli, kot posledica samega proizvodnega postopka in/ali zaradi konzerviranja izdelkov.

Zaključek

Jod je ključen za naše zdravje in dobro počutje. Zahvaljujoč sodobnim metodam namenskega dodajanja tega esencialnega mikrohranila v našo sol, je dandanes pomanjkanje joda v razvitih regijah sveta večinoma stvar preteklosti. Da bi tako tudi ostalo, v večini primerov pozivamo k uporabi jodirane soli. Nejodirane sol svetujemo uporabljati le kot občasno »začimbo« ali kot popestritev, če vam je katera od nejodiranih soli posebno všeč oz. jo določen recept izrecno zahteva.

Na splošno uporaba nejodiranih soli ni povezana z nobenimi ugodnimi učinki in dejansko predstavlja manjvredno alternativo jodirani soli – pa naj si bo ta kamena ali morska, črna, roza ali vijolična.

Viri

1. Ahad, F., & Ganie, S. A. (2010). Iodine, Iodine metabolism and Iodine deficiency disorders revisited. Indian journal of endocrinology and metabolism, 14(1), 13–17.
2. https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/referencne_vrednosti_za_vnos.pdf (dostopano april 2021)
3. Kimball O. P. (1953). History of the prevention of endemic goitre. Bulletin of the World Health Organization, 9(2), 241–248.
4. Patrick L. Iodine: Deficiency and therapeutic considerations. Altern MedRev. 2008;13:116–127.
5. Žmitek, K., & Pravst, I. (2016). Iodisation of Salt in Slovenia: Increased Availability of Non-Iodised Salt in the Food Supply. Nutrients, 8(7), 434. doi:10.3390/nu8070434