Socioekonomski dejavniki pogojujejo odločitve znotraj našega življenjskega sloga. Z drugimi besedami: razumevanje teh pomaga odgovoriti na vprašanje: Zakaj nekaterim prav nič ne koristita nasveta “telovadi” in “jej več zelenjave”?
Začenjam z resnično zgodbo, ki pripravi sceno za bistvena vprašanja v tem članku in postavi pod vprašaj naša najbolj neomajna prepričanja o tem, kaj mislimo, da je zdravo in kako se o tem govorimo. Da je kajenje slabo in škodljivo, je eno takšnih splošnih prepričanj, ki mu povečini z lahkoto prikimamo. Si predstavljamo zgodbo v kateri bi lahko veljalo tudi drugače? Poskusimo.
Čas: zgodnja devetdeseta.
Lokacija: revna mestna četrt.
Glavni igralci: matere samohranilke.
Ključno vprašanje in vrh zgodbe: kakšen je vpliv kajenja na njihovo zdravje?
V študiji The Health Trap; Poverty Smoking and Lone Parenthood so se raziskovalci s priznane univerze Westminster v Londonu ukvarjali prav s tem vprašanjem in prišli so do nenavadnega spoznanja: Samohranilke, ki kadijo, so v primerjavi z nekadilkami boljšega zdravja, sodeč po analizi najrazličnejših dejavnikov.
Kako je to sploh mogoče? Avtorji študije so ugotovili, da je ti. “čikpavza” praktično edini čas, ki ga imajo te ženske zase, stran od otrok in od obveznosti. To jim je dalo možnost pogovarjati se med seboj, stkati tesne medosebne odnose, sprostiti stres in preživeti vsaj malo časa zunaj na soncu. Koristi vsega naštetega so očitno premagale potencialna tveganja rednega kajenja.
Ključniki: #kontekst, #razumevanje, #perspektiva. Zapomnite si jih. Še jih bomo uporabili.
Oglejmo si nekaj primerov prepričanj, ki so v sferi zdravja neomajno ukoreninjena:
- Ne uživaj predelanih ogljikovih hidratov, bog ne daj cukra in vrag pocitraj tistega, ki si pomaga z “umetnimi” sladili.
- Omeji vse vrste mesa in živalskih izdelkov.
- Izbiraj samo lokalno in ekološko pridelano sadje in zelenjavo.
- Nujno prehodi najmanj 10.000 korakov vsak dan.
In kaj je s tem narobe?
- Čeprav je sladkor po krivem obtožen za zločine preveč kalorične in premastne prehrane, večini kljub temu najbrž ne bi škodilo, če bi zmanjšali količino dodanega sladkorja v prehrani.
- Vemo, da so živila rastlinskega porekla (zelenjava, stročnice, sadje, polnozrnata žita, semena in oreški ter gomolji), v znanstveni literaturi dosledno povezana z boljšimi zdravstvenimi izidi. Posledično bi bilo smiselno povečati njihov delež v prehrani na račun salam, paštet, klobas, predelanih ogljikovih hidratov in živalskih maščob.
- Logično je, da sta zelenjava in sadje, ki ju pridelamo sami ali kupimo pri lokalnemu pridelovalcu, vsaj okusnejša, če ne vedno bolj hranljiva, in da gre povečini tudi prijaznejšo izbiro do okolja.
- Gibanje, gibanje, gibanje. To slišimo povsod in težko je najti argument za manj gibanja. Primerna količina in oblika telesne aktivnosti je pomemben dejavnik zdravja, ki pomaga ohranjati dobro delo možganov, močne kosti, visok delež mišične mase in zdravje srca.
V čem je potem problem?
Zygmunt Bauman je znan poljski sociolog, ki pravi: “There are many ways to be a human”. Obstaja mnogo načinov po katerih smo lahko ljudje in obstaja mnogo dejavnikov, ki vplivajo na zdravje. Ti pogosto niso stvar prepričanja, znanosti, osebnih prioritet ali ozaveščenosti, temveč možnosti. V prvi vrsti mislim na različne socioekonomske dejavnike, ki v različnih okoljih pogojujejo prehranske odločitve. Če te prefiltriramo skozi ključnike #kontekst, #razumevanje, #perspektiva, ki smo jih izpostavili v uvodni zgodbi, se pokaže problem naraščanja z življenjskim slogom povezanih bolezni v malo drugačni luči, kot smo je vajeni.
Socioekonomski dejavniki, ki vplivajo na naše zdravje:
Socioekonomski dejavniki zdravja vključujejo posameznikovo mesto v družbi glede na prihodek, zaposlitev in izobrazbo. Zajemajo tudi izkušnje zapostavljenosti, zgodovinske travme, diskriminacije in rasizma proti manjšinam.
Socioekonomski dejavniki spadajo v širšo skupino splošnih določevalcev zdravja, katero tvori dvanajst točk:
- Prihodek in socialni status.
- Zaposlitev in delovni pogoji.
- Izobrazba in pismenost.
- Izkušnje iz otroštva.
- Fizično okolje.
- Družbena podpora in sposobnosti soočanja s težavami.
- Zdrave navade, ki tvorijo zdrav življenjski slog.
- Dostopnost zdravstvenih storitev.
- Biologija in genetika.
- Spol.
- Kultura (etničnost).
- Rasa.
Morda ni vse v pomanjkanju znanja, ozaveščanju, osredotočanju na en sam dejavnik in v prepiranju glede malenkosti. Trdim, da večina ljudi pozna vsaj osnovne principe zdravega prehranjevanja. V bistvu vemo, da je več zelenjave dobro za nas, prepogosto obiskovanje stojnic s “hitro prehrano” pa najbrž ne. Smo len in neodgovoren slabič, ki mu zdravje enostavno ni prioriteta, če tega ne upoštevamo?
Pridigati “jej več zelenjave in telovadi” je neobzirno do tistih, ki si tega finančno in/ali časovno ne morejo privoščiti.
V bistvu je enako ozkogledno, kot bi bilo podati nasvet tistim materam samohranilkam, ki kadijo, naj prenehajo, ker so znanstveniki ugotovili, da je to škodljivo. Prosto rečeno “dol ti visi” za znanost, ko ne veš kako skozi mesec. Ne predstavljam si kako je prioretizirati prihodek med hrano in ogrevanjem. Ali med oblačili za svoje otroke in stroški rekreacije zase. To je kontekst, ki ga priviligirani elitisti kategorično zanemarjajo v promocijah svojih ideologij. Gre za ustvarjanje paralelnega luksuznega sveta, v katerem je zmožna preživeti le peščica.
Problem prehranskega elitizma
Ali smo elitisti ni odvisno le od stvari, ki si jih (lahko) privoščimo. Torej od našega mesta na družbeno-premoženjski lestvici. Odvisno je predvsem od našega načina razmišljanja.
Biti elitist ni stvar “imam ali nimam”, temveč gre za poveličevanje svojih prepričanj (izbir) in obsojanja tistih, ki jih ne delijo.
Pogosti člani skupine prehranskih elitistov so predstavniki fitnes industrije in so tudi “verniki” v svojevrstne prehranske skrajnosti. Ti so najglasnejši zagovorniki mantre o osebni odgovornosti. Če si debel in bolan, si kriv pač sam. Na socialnih medijih radi delijo objave v katerih se primerja obrok po njihovi izbiri, ki je praviloma pripravljen doma in poln sadja ter zelenjave, z “junk” obrokom iz restavracije s hitro prehrano, z moralistični pripisi: “vidite, samo izbirate narobe” in “kako vam ni mar”.
Za zdravje ne bi smeli pobirati vstopnine v obliki pripadnosti določenim normam.
Morda me je zato tako zaskrbelo, ko sem prvič prebral referenčno dieto priznane znanstvene revije The Lancet, ki so jo poimenovali “The Planetary Diet” in oblikovali na precej elitističnih priporočilih. Predlagana živila in obroki so realno dosegljivi predvsem tistim, ki imajo že v osnovi odkljukanih največ od tistih dvanajstih točk zgoraj – in s tem najtrdnejšo podlago za dobro zdravje ter dolgo življenje.
Mikro in makro spremembe
Makro pomeni sprememba politike in življenjskega okolja v prid državljanom. To zadeva področja ekonomije, politologije in sociologije, ki niso moja strokovna področja. Lahko imam samo mnenja in ta zadržim zase. Trudim se živeti karseda skladno s svojimi poglavitnimi vrednotami, ki so integriteta, iskrenost in kritično razmišljanje, ter te odsevati tudi preko svojega dela.
Mikro raven sprememb zajema pomoč na individualni ravni. To pa je “moje” področje, ki ga delim z drugimi strokovnjaki trenerji in nutricionisti.
Izloči hidrate, postani vegi, jej po krvnih skupinah, moraš se razstrupiti, izbiraj bio/eko, … so vse primeri takšne pravičarske in elitistične retorike. Kako bi me razveselilo, če bi jo uspeli vsaj zadržati zase. Ali še bolje, če bi se ji kar izogibali.
Pomen empatije
Trenerji in svetovalci bi bili pri svojem delu še bolj koristni in učinkoviti, če bi komunicirali o bistvenih znanjih z našega področja z več empatije in enotnosti. Tako, da se ljudje ne bi čutili nerazumljene, kot da je prav vse odvisno samo od njih in so si sami krivi, če niso dovolj močni, da bi upoštevali vse naše pridige.
Zdi se mi, da včasih delujemo v svojih nagovorih tako “pametno”, da bi šli še sami sebi na živce, če bi se postavili v vlogo tistih, ki jih nagovarjamo.
Pogled na socioekonomske dejavnike, ki tvorijo širšo sliko zdravja, razjasni kako malo je v bistvu odvisno samo od treninga in prehrane. To sploh ne pomeni, da eno ali drugo ni pomembno – seveda je, oboje, in mnogim bi koristilo narediti več v smeri izboljšanja telesne kondicije ter prehranskih navad. A zavedajmo se, da pride to na vrsto šele, ko so izpolnjene osnovne življenjske potrebe, kot so: osnovna varnost (fizična in socialna), zdravstvena oskrba in uveljavljen oziroma varen družbeni položaj. Že samo te bistveno bolj jasno določujejo našo življenjsko dobo in kvaliteto življenja, kot količina “bio” živil ali število korakov na pametni uri.
Tematske oznake, ki so povezovale ta članek so #kontekst, #razumevanje in #perspektiva. Na njih opominjam tudi v zaključku. Če bi jih pri svojem delu na mikro ravni pogosteje upoštevali strokovnjaki, in bi nam nekako uspelo sobivati z interesi tistih, ki imajo več vpliva na makro ravni, si rad predstavljam, da bi bile razmere občutno drugačne.
