Delovanje našega organizma in naše življenje nasploh, temelji na vzdrževanju primernega pH v in okoli naših celic. Posledično pH ni nekaj, kar bi bilo prepuščeno naključjem ali nekaj na kar bi lahko v veliki meri vplivali s prehrano.
Alkalna (oz. bazična) dieta in drugi pristopi k zmanjšanju zakisanosti telesa temeljijo na t.i. acid-ash hipotezi izpred več kot 100 let. Po tej hipotezi naj bi dieta z večjim vnosom zelenjave in sadja ter omejeno količino beljakovin, skupaj z drugimi prehranskimi prilagoditvami, prispevala k bolj bazičnemu okolju telesa. Ta hipoteza je že zdavnaj ovržena.
Čeprav pH urina po upoštevanju “razstrupljevalnih” prehranskih smernic lahko naraste za približno 1 enoto, se krvni pH praktično ne spremeni. Z drugimi besedami: s prehrano lahko v manjši meri vplivamo na pH urina, ne pa tudi na pH telesa.
Preberite več:
– Razčistimo z razstrupljanjem: ga rabimo ali ne?
Vrednost pH se prav tako močno razlikuje od enega predela telesa do drugega, kar pomeni, da vrednosti niso konstantne. Najnižji pH je recimo v želodcu (med 1.35 in 3.5 pomeni izjemno kislo vsebino želodca, kar je nujno za normalno prebavo v želodcu), medtem ko se pH krvi giblje okoli vrednosti 7.4 (kar je prav tako fiziološka nuja in vsak drastičen odmik v eno ali drugo smer bi se pokazal s hudimi simptomi ali celo smrtjo).
Kaj torej sploh pomeni “bazično okolje”? Pretirano visok pH in “bazično okolje” želodca bi bilo očitno katastrofalno stanje. Obstajajo določene bolezni, kjer je dejansko prisotna metabolna acidoza in lahko z določenimi intervencijami pozitivno vplivamo na acido-bazno ravnovesje (tak primer je kronična ledvična odpoved). Vsekakor pa tega ne moremo posplošiti na splošno populacijo, ki teh težav nima. Posameznik z normalno funkcijo ledvic in pljuč zlahka vzdržuje pH krvi znotraj zaželenih meja.
Kljub pogosti promociji alkalne diete in drugih intervencij “proti zakisanosti”, te nimajo nobenih podpornih dokazov. To še posebej velja v kontekstu borbe zoper raku. Komunikacija takih pristopov kot učinkovitih proti tej bolezni in izjav v smislu »da se tudi rak v bazičnem okolju ne more razviti« so skrajno zavajajoče, saj igrajo na čustvene tipke najbolj ranljive populacije. Ta trditev ne le, da je popolnoma napačna, temveč lahko onkološkega bolnika v celoti preusmeri na pot alternativne obravnave in s tem močno poslabša njegovo prognozo.
Promocija programov razstrupljanja je torej eklatanten primer izkoriščanja oglaševalskega potenciala nekaterih prehranskih tem za namen ustvarjanja dobička, kar najstrožje obsojamo. S to vse, ki se poslužujejo takšnih pristopov javno pozivamo k prenehanju takšnega početja. Kaj za vas kot bralca pomeni tovrstno zavajanje in nespoštovanje sorodnih strokovnih področij, pa najbolje, da presodite sami.
Viri
Fenton TR, Huang T. Systematic review of the association between dietary acid load, alkaline water and cancer. BMJ Open. 2016 Jun 13;6(6):e010438. doi: 10.1136/bmjopen-2015-010438. PMID: 27297008; PMCID: PMC4916623.
