Vpliv socioekonomskih dejavnikov na naše zdravje in prehranske odločitve

Socioekonomski dejavniki pogojujejo odločitve znotraj našega življenjskega sloga. Z drugimi besedami: razumevanje teh pomaga odgovoriti na vprašanje: Zakaj nekaterim prav nič ne koristita nasveta »telovadi« in »jej več zelenjave«?

Začenjam z resnično zgodbo, ki pripravi sceno za bistvena vprašanja v tem članku in postavlja v perspektivo najbolj neomajna prepričanja o tem kaj mislimo, da je zdravo in kako o tem govorimo. Da je kajenje slabo in škodljivo, je eno takšnih splošnih prepričanj, ki mu verjetno z lahkoto prikimamo. Si predstavljamo zgodbo v kateri bi lahko veljalo drugače? Poskusimo.

Čas: zgodnja devetdeseta.

Lokacija: revna mestna četrt.

Glavni igralci: matere samohranilke.

Ključno vprašanje in vrh zgodbe: kakšen je vpliv kajenja na njihovo zdravje?

V študiji The Health Trap; Poverty Smoking and Lone Parenthood se raziskovalca s priznane univerze Westminister v Londonu ukvarjata prav s tem vprašanjem in prišla sta do nenavadnega spoznanja. Samohranilke, ki kadijo, so v primerjavi z nekadilkami boljšega zdravja, sodeč po analizi najrazličnejših dejavnikov.

Kako je to sploh mogoče? Avtorja študije sta ugotovila, da je »čikpavza« praktično edini čas, ki ga imajo te ženske zase, stran od otrok in od obveznosti. To jim je dalo možnost pogovarjati se med seboj, stkati tesne medosebne odnose, sprostiti stres in preživeti vsaj malo časa zunaj, na soncu. Koristi vsega naštetega so očitno premagale potencialna tveganja rednega kajenja.

Ključniki: #kontekst, #razumevanje, #perspektiva. Zapomnite si jih. Še jih bomo uporabili.

Poglejmo še nekaj nekaj navodil, ki so tako globoko zakoreninjena v sferi zdrave prehrane in telesne aktivnosti, kot je odsvetovanje kajenja:

• Ne uživaj predelanih ogljikovih hidratov, bog ne daj cukra in vrag pocitraj tistega, ki si pomaga z “umetnimi” sladili.
• Omeji uživanje mesa in živalskih izdelkov.
• Izbiraj lokalno in po možnosti ekološko pridelano sadje in zelenjavo.
• Nujno prehodi 10.000 korakov vsak dan.

In kaj je tu narobe?

• Večini verjetno ne bi škodilo, če bi zmanjšali količino dodanega sladkorja v prehrani.
• Prav tako vemo, da so polnovredna živila rastlinskega porekla (zelenjava, stročnice, sadje, polnovredna žita, semena in oreščki ter gomolji), v znanstveni literaturi dosledno povezana z boljšimi zdravstvenimi izidi. Posledično bi bilo smiselno povišati njihov delež v prehrani na račun salam, paštet, klobas, predelanih ogljikovih hidratov in živalskih maščob.
• Logično je, da sta zelenjava in sadje, ki ju pridelamo sami ali kupimo pri lokalnemu pridelovalcu, za nas bolj hranljiva in tudi prijaznejša izbira do okolja, kot uvožena in masovno pridelana alternativa.
• Gibanje, gibanje, gibanje. To slišimo povsod in težko je najti argument proti. Primerna količina in oblika telesne aktivnosti je pomemben element zdravja, ki pomaga ohranjati dobro delo možganov, močne kosti, visok delež mišične mase in zdravje srcežilja.

V čem je potem problem?

Zygmunt Bauman je znan poljski sociolog, ki pravi: »There are many ways to be a human«. Obstaja mnogo načinov po katerih smo lahko ljudje in obstaja mnogo dejavnikov, ki vplivajo na zdravje. Ti pogosto niso stvar prepričanja, znanosti, osebnih prioritet ali ozaveščenosti, temveč možnosti. V prvi vrsti mislim na različne socioekonomske dejavnike, ki v različnih okoljih pogojujejo prehranske odločitve. Če te prefiltriramo skozi ključnike #kontekst, #razumevanje, #perspektiva, ki smo jih izpostavili v uvodni zgodbi o kadilkah, se pokaže problem naraščanja z življenjskim slogom povezanih bolezni v malo drugačni luči.

Socioekonomski dejavniki, ki vplivajo na naše zdravje:

Socioekonomski dejavniki zdravja vključujejo posameznikovo mesto v družbi glede na prihodek, zaposlitev in izobrazbo. Zajemajo tudi izkušnje zapostavljenosti, zgodovinske travme, diskriminacije in rasizma proti manjšinam.

Socioekonomski dejavniki spadajo v širšo skupino splošnih določevalcev zdravja, katero tvori dvanajst točk:

1. Prihodek in socialni status.
2. Zaposlitev in delovni pogoji.
3. Izobrazba in pismenost.
4. Izkušnje iz otroštva.
5. Fizično okolje.
6. Družbena podpora in sposobnosti soočanja s težavami.
7. Zdrave navade, ki tvorijo zdrav življenjski slog.
8. Dostopnost zdravstvenih storitev.
9. Biologija in genetika.
10. Spol.
11. Kultura (etničnost).
12. Rasa.

Pokaže se, da morda ni vse v pomanjkanju znanja, ozaveščanju, osredotočanju na en sam dejavnik in v prepiranju glede malenkosti. Trdim, da večina ljudi pozna vsaj osnovne principe zdravega prehranjevanja. V bistvu vemo, da je več zelenjave dobro za nas, prepogosto obiskovanje stojnic pa najbrž ne. Smo len in neodgovoren slabič, ki mu zdravje enostavno ni prioriteta, če tega ne upoštevamo?

Pridigati »jej več zelenjave in telovadi« je neobzirno do tistih, ki si tega finančno in/ali časovno ne morejo privoščiti.

To bi bilo enako ozkogledno, kot podati nasvet tistim samohranilkam, ki kadijo, naj prenehajo, ker so znanstveniki ugotovili, da je to škodljivo. Dol ti visi za znanost, ko ne veš kako skozi mesec. Ne predstavljam si kako je prioretizirati prihodek med hrano in ogrevanjem. Ali med oblačili za svoje otroke in stroški rekreacije zase. To je kontekst, ki ga elitisti kategorično zanemarjajo v promocijah svojih ideologij. Gre za ustvarjanje paralelnega luksuznega sveta, v katerem je zmožna preživeti le peščica.

Problem prehranskega elitizma

Ali si zame elitist, ne bo odvisno od stvari, ki si jih (lahko) privoščiš. Torej od tvojega mesta na družbeno-premoženjski lestvici. Odvisno bo od tvojega razmišljanja.

Biti elitist ni stvar »’mam/nimam«, temveč gre za poveličevanje svojih prepričanj (izbir) in obsojanja tistih, ki jih ne delijo.

Pogosti člani skupine prehranskih elitistov so predstavniki fitnes industrije in »verniki« v svojevrstne prehranske skrajnosti. Ti so najglasnejši zagovorniki mantre o osebni odgovornosti. Če si debel in bolan, si kriv pač sam. Na socialnih medijih radi delijo objave v katerih se primerja obrok po njihovi izbiri, ki je praviloma pripravljen doma in poln sadja ter zelenjave, z »junk« obrokom iz restavracije s hitro prehrano, z moralistični pripisi: »vidite, samo izbirate narobe« in »kako vam ni mar«.

Morda me je zato tako zabolelo, dobesedno – začutil sem fizično bolečino – ko sem prvič prebral referenčno dieto priznane znanstvene revije The Lancet, ki so jo poimenovali »The Planetary Diet« in oblikovali na skrajno elitističnih priporočilih. Predlagana živila in obroki so realno dosegljivi zgolj tistim, ki imajo že v osnovi odkljukanih največ od tistih dvanajstih točk zgoraj in s tem najtrdnejšo podlago za dobro zdravje in dolgo življenje.

Mikro in makro spremembe

Makro pomeni sprememba politike in življenjskega okolja v prid državljanom. To zadeva področja ekonomije, politologije in sociologije, ki niso moja strokovna področja zato nisem kompetenten za podajanje rešitev.

Lahko imam samo mnenja in ta zadržim zase. Trudim se živeti karseda skladno s svojimi poglavitnimi vrednotami, ki so integriteta, iskrenost in kritično razmišljanje, ter te odsevati tudi preko svojega podjetja.

Mikro raven sprememb zajema pomoč na individualni ravni. To je »moje« področje, ki ga delim z drugimi strokovnjaki na področju trenerstva in prehranskega svetovanja ter »branim« pred zavajajočimi informacijami, ki jih tako radi delijo pristranski šalabajzerji.

Pomen empatije

Predstavljam si, da bi na drugi strani lahko trenerji in svetovalci bolj poenoteno komunicirali o prehrani in gibanju v smislu tega, kaj je za določen cilj bistvenega pomena in kaj so malenkosti, ter to počeli predvsem z več empatije. Na način, da se množice ne bi čutile tako nerazumljene. Kot bi bilo vse odvisno od njih in so si sami krivi, če niso dovolj močni, da bi upoštevali naše napotke. Zdi se mi, da včasih delujemo v svojih nagovorih tako »pametno«, da bi šli še sami sebi na živce, če bi se postavili v vlogo tistih, ki jih nagovarjamo.

Če se za sekundo vrnete nazaj na dvanajst točk, ki tvorijo širšo sliko zdravja zbode v oči kako malo je v bistvu odvisno od dejavnikov, ki so povezani s »fitnesom« (prehrana in vadba). To sploh ne pomeni, da ti niso pomembni. Seveda so in mnogim bi koristilo narediti kaj v smeri izboljšanja telesne kondicije ter prehranskih navad. A zavedajmo se, da to pride na vrsto šele, ko so izpolnjene osnovne življenjske potrebe, kot so osnovna varnost (fizična in socialna), zdravstvena oskrba in uveljavljen družbeni položaj. Že samo te tri so bistveno bolj jasen določevalec življenjske dobe in kvalitete posameznikovega življenja, kot njegove prehranske navade ali količina telesne aktivnosti.

Tematske oznake, ki so povezovale ta članek so #kontekst, #razumevanje in #prespektiva. Na njih bom opomnil tudi v zaključku. Če bi jih pri svojem delu na mikro ravni pogosteje upoštevali strokovnjaki, in bi jim morda nekako uspelo sobivati z interesi tistih, ki imajo več vpliva na makro ravni, si rad predstavljam, da bi bile razmere za mnoge občutno drugačne.

Mislim si, da bi uspeli približati pomen prehrane in gibanja več ljudem, če o načinih, kako izboljšati zdravje, ne bi toliko moralizirali, ampak jih poskušali odkomplicirati.