Več kot tridesetkrat sem stal pred skupino otrok – osnovnošolcev, srednješolcev, gimnazijcev in mladih športnikov različnih starosti – in jim poskušal približati pomen prehrane in gibanja za zdravje ter njihovo prihodnost. Na različnih šolah po vsej Sloveniji, v športnih klubih in po vaseh, za katere nisem niti vedel, da obstajajo. Vse pro bono ali za ravno dovolj, da si pokrijem potne stroške.
Zakaj?
Ker tega nisem imel, ko sem odraščal, pa bi še kako potreboval. Rekli so, da sem talentiran košarkar in vreče zaprašenih pokalov in medalj v kleti se strinjajo. A bil sem tudi talentiran jedec, ki je brez usmeritev pustošil vse pred njim in tisto, kar je bilo okusnega v špajzi. Pomfri z eurokremom, »poli« sendviči z majonezo, polne sklede kornfleksa, raznih čoko-mislijev, … vse je šlo čezme, še najbolj pa mamini buhtlji.
V moji zgodbi o košarkarju so uspehe in priznanja prepisale poškodbe, bolečine, tudi zbadljivke na račun preveč kilogramov. Rekli so, »ti sam’ jej, itak pokuriš«. Ampak »kuril« sem po 4, 5, celo 6 ur na dan, pa kar ni šlo. Je bilo kaj narobe z mojo »mašino« ali z »gorivom«, ki sem ga točil v svoj rezervoar?
Tekom študija na Fakulteti za šport in kasneje na področju prehrane sem spoznaval in nadgrajeval znanja o razvojnih potrebah otrok, energijskih potrebah športnika in o pomenu določenih hranil za optimalno regeneracijo ter performans.
Šok je bilo spoznanje, kako bi se lahko moja zgodba pisala drugače, če bi upošteval vsaj mrvico tega, kar razumem danes. Ne krivim nikogar, saj si mislim, da v tistem času informacije niso bile tako številne, niti dostopne. Si pa zato tako srčno želim otrokom in mladostnikom približati pomembne vidike in tveganja, ki se jih niti oni niti ne njihovi skrbniki ne zavedajo v polnem obsegu. Vendar je to težje, kot sem si mislil, da bo. Izpostavljam štiri razloge zakaj:
1. Družbeno okolje.
Sentimentalno objokovanje za okoljem, ki je obstajalo nekoč in žuganje otrokom, kako bi morali preživeti več časa zunaj, na igriščih, nima smisla. Tistega okolja ni več. Če pošljemo otroke ven, tam pogosto ni nikogar. Če jih pošljemo na igrišče, bodo tam sami. Svet današnjih otrok je multimedijski – odvija se na socialnih omrežjih, you-tube kanalih in preko mobilnih aplikacij. Tam so vsi sošolci in prijatelji.
Razmišljam, kako se na to prilagoditi? Kako oblikovati in prepoznati tovrstne vsebine, ki spodbujajo zaželene vrednote. Določene igrice imajo vsaj ta pozitiven učinek, da zahtevajo gibanje, če želimo izpolniti naloge.
Potem so tu socialni mediji in tamkajšnji vplivneži, ki zavedajoč se ali ne, oblikujejo javno mnenje. Posebej mnenja in poglede tistih (otrok), ki jih predano spremljajo. Verjamem, da gre v primeru nekaterih za spretno in nič hudega sluteče kopičenje Instagram točk, a posledice so pogosto nepredvidljive in zaskrbljujoče. Posebej pri tistih, ki so morda od vseh še najbolj dovzetni za vplive iz okolja, saj še nimajo povsem dobro razvite sposobnosti razmišljanja. Od tod vprašanja desetletne punčke, če se mi zdi debela, ko se uščipne za centimeter kože pod popkom. In dečka, ki se loti diete »za mišice«, ki jo priporoča njegov “tik-tok idol”. Ampak več o vplivu vzornikov v zadnji točki.
2. Šolski sistem.
V nasprotju, kot si morda mislite ali predvidevate, ta točka ne bo namenjena popularnemu pljuvanju čez ponudbo prehrane v šolah in vrtcih. Spomnite se, da sem jih obiskal že preko 30, se imel možnost pogovarjati z ravnatelji, vodjami šolske prehrane in verjemite, da pri večini obstajata iskrena želja ter trud storiti največ z omejenimi sredstvi.
Moje mnenje je, da si lahko dovoliš kritizirati prehrano v učnih ustanovah šele takrat, ko dosledno skrbiš za kvalitetno prehrano doma. Poskrbi za kvaliteten zajtrk, malico in kosilo. Če bo tako, bosta tista malica in kosilo v šoli, naj sta še tako brez vezna, padla na čvrst temelj.
3. Starši.
Najbolj natančen napovedovalec debelosti v odraslosti morda ni cuker, zašuštran šolski sistem ali konstantno visenje na tablicah in računalnikih, temveč domače okolje, ki spodbuja oblikovanje neprimernih prehranskih vzorcev ter vodi v prenajedanje.
Navade, rutine in vzorci, katerih je otrok deležen v primarnem okolju svoje družine, so vir od koder bo črpal svoja dejanja. Ne govorimo otrokom, naj ne pijejo sladkih pijač, ko jih naročamo sami, ne svarimo jih pred alkoholom med tem, ko si odpiramo še eno pivo in ne prepovedujmo jim “junk” hrane, če se ji ne znamo upreti sami.
Ne govorim o tem, da morajo biti starši popoln vzgled, ki izključuje in prepoveduje vso zabavno in za otroka še kako mikavno hrano. Slednje vodi v »merkič efekt«, ko se otroci po šoli zbirajo pred trgovinami in utapljajo v vsemu junku, ki ga uspejo nakupiti za svojo žepnino.
Govorim o ustvarjanju okolja, ki temelji na minimalno predelani hrani, kjer se podpira dialog o možnostih izbire in spodbuja pozitiven odnos do različnih dejavnikov zdravja (prehrana, telesna dejavnost, samopodoba, družbena vključenost, idr.)
4. Vzorniki.
Mislim, da sem predaval na Osnovni Šoli Nove Jarše, ko se je zgodilo prvič. Govorili smo o »junk« hrani, da z njo sicer ni nič narobe v osnovi, a si želimo večino svojih potreb po hranilih ter energiji zagotoviti z manj predelanimi živili. Še to simpatično zgovorno sliko sem pripravil.
Pa je zadelo kot strela z jasnega: Zakaj, če pa Dončič lahko je Poli?
Ne spomnim se točno, kaj sem odgovoril. Verjetno sem poskušal braniti pozitivno sporočilo, a kaj, ko ga preglasijo tisti, katerih vpliv je v očeh otrok bistveno močnejši od mojega.
Luka je car in hvali Poli.
Jure Košir je car in reklamira kokakolo.
Ilka je carica, daj mi Milko.
Ne konča se tu. Seznam se venomer posodablja glede na to, kateri zvezdniki v danem trenutku privabljajo največ pozornosti.
Prav nič ne obsojam. Zlahka razumem obe plati – njihovo in mojo – a vztrajam, da s prepoznavnostjo pride tudi odgovornost. Hočeš-nočeš, od tega se ne da pobegniti. Zvezdniki na to nimate vpliva, lahko pa izbirate kakšen vpliv želite imeti.
Fantaziram o plakatu oziroma reklami, kjer najboljši produkt slovenskega športa poziva mladino k uživanju več sadja in zelenjave, namesto predelane mesnine, ki vsebuje na štiri debele šnite več maščob, kot je priporočena količina za otroka za cel dan. Da o viru teh maščob niti ne izgubljam besed. Pa ne recite mi, da je vseeno, saj bo »pokuril«.
